Knjižnica Slovenska Bistrica, 26. februar ― MOČ AFIRMACIJ Mednarodno licencirana in certificirana HYL Workshop trenerja po metodologiji Louise L. Hay, NLP coacha, Thetha Healerja in strokovnjaka za vedsko astrologijo Marjetka in Robert Marčič sta nam približala eno izmed najmočnejših orodij za osebno rast in preobrazbo – afirmacijo. Predstavila sta nam, kaj afirmacije so ter kakšno moč imajo. Poudarila sta pomen besed Louise L. Hay, da je vsaka informacija, ki jo izgovorimo, kot seme, ki ga posadimo v svoj um. Vzgojimo jih z ljubeznijo in ta semena bodo začela rasti. Izvedla sta vajo, pri kateri je vsak udeleženec razmislil, kakšne afirmacije bi na različnih področjih koristile njemu. Na primer pri ljubezni do sebe, zdravju, karieri in uspehu, poslovanju, ustvarjanju, osebni in duhovni ravni itd. Ter vajo, pri kateri je vsak razmislil, kaj si želi v svojem življenju, in na podlagi teh želja poskusil izoblikovati primerne afirmacije. Predavatelja sta poudarila, da je pri afirmacijah pomembno, da uporabljamo besede, kot so 'imam', 'sem', 'dobim', namesto 'imel bom' ter da izjavimo, 'kaj želimo', in ne, 'česa nočemo'. Primeri dobrih afirmacij: Sprejemam sebe. Rad se imam. Verjamem vase. Sem uspešna oseba. Zaupam svoji intuiciji in ji sledim. Uživam v družbi pozitivnih ljudi. V sebi nosim mir. Izvedeli smo tudi, da afirmacije delujejo, če verjamemo vanje, jih uporabljamo dosledno, so specifične in usmerjene k določenemu cilju ter so povezane z našimi notranjimi prepričanji. Ne delujejo pa takrat, ko v njih ne verjamemo, nismo pripravljeni na spremembo ter jih ponavljamo le občasno. Afirmacije v praksi uporabljamo torej tako, da si najprej določimo jasno in specifično afirmacijo, jo ponavljamo, vizualiziramo, povežemo čustva z njo ter zaupamo v proces. Na koncu sta nas predavatelja z meditacijo popeljala v mirno in sproščeno vzdušje. Tadeja Skrbinek

Sodobnost, 26. februar ― Sven Regener Med depresijo in zasvojenostjo s šalami Humor v literaturi   Naslov pričujočega eseja pogojuje dejstvo, da se moja literatura vedno giblje na ozkem robu, saj resne, žalostne zgodbe pripovedujem tako, da se je ob njih mogoče veliko smejati. Za tem ne stoji nobena posebna namera. Svoje knjige pišem od začetka proti koncu, in to brez posebnega načrta;  romana ne začenjam z ničimer drugim kot z grobo predstavo o splošnem dogajanju, na primer takole: v krčmi je zaposlen moški, ki se zaljubi, vendar potem ta ljubezen spodleti, njegovemu najboljšemu prijatelju se zmeša in na koncu pade Berlinski zid – približno taka je bila predstava na začetku pisanja romana Gospod Lehmann. Pisanje začenjam z eno, največ dvema junakoma, ki ju nato spustim v svet, ob pisanju pa potem nastajajo še drugi junaki, kakor jih pač potrebujem ali kakor se mi vsiljujejo, in več junakov spontano in intuitivno iznajdem v prvih poglavjih, toliko bolj mi potem ti na koncu koristijo. Literarni junaki nato med ustvarjalnim procesom zaživijo svoje lastno življenje in potem počnejo stvari, ki jih sploh nisem predvidel. Tako je na primer naneslo, da v romanu Gospod Lehmann Katrin Warmers Franka Lehmanna zapusti zaradi Kristall-Rainerja, neizogibnega, nenehno za barskim pultom visečega pivca pšeničnega piva. Potreboval sem nekoga za to vlogo in iznašel Kristall-Rainerja, ki sem ga prvotno izumil pravzaprav le zato, da bi nekoliko popestril sceno v krčmi. Moje pisanje je namreč zelo spontano, lahko bi celo rekel, da je nekako neorganizirano; literarni junaki, šale, dogajalne linije in dialogi nastajajo v toku ustvarjalnega procesa, zgodba raste sama iz sebe. In pri tem obstaja še veliko prostora za nezavedno, za to, da se razigraš. Kakor koli pač humor zaide v te žalostne zgodbe, nikdar ne gre za načrtovan proces, niti za zavestnega ne. Kljub temu je humor v mojih romanih konstanta, brez humorja si jih ni mogoče predstavljati. Morda sem prav zato v svojem svečanem nagovoru lavr