Knjižnica Slovenska Bistrica, 10. april ― Majda Temnik: »Sadike bodo kvalitetne, če bodo imele dobro koreninsko grudo.« Tudi ta prvi ponedeljek v aprilu je v čitalnici osrednje knjižnice Slovenska Bistrica potekalo redno vrtnarsko srečanje, ki ga vodita Majda in Katja Temnik iz Zeliščnega vrta in Kmetije Majnika. Tokrat sta uvodoma obiskovalcem predstavili delovanje ter namen Knjižnice semen njeni skrbnici Janja Halužan in Tanja Jakolič. Knjižnica semen predstavlja enega izmed pomembnih načinov ohranjanja biotske pestrosti kulturnih rastlin. Temelji na preprostem, a dragocenem načelu – brezplačni izmenjavi semen. S svojo prisotnostjo v lokalnem okolju prispeva h krepitvi skupnosti, spodbuja deljenje znanja in dobrih praks ter ozavešča o pomenu varovanja in ohranjanja domačih semen. Knjižnica Josipa Vošnjaka Slovenska Bistrica se je projektu, katerega nosilka je Goriška Knjižnica Franceta Bevka, pridružila marca 2024. Pri predstavitvi Knjižnice semen sta skrbnici izpostavili raznovrstne aktivnosti s partnerjema v projektu: Majdo in Katjo Temnik iz Zeliščnega vrta in kmetije Majnika, ki skrbita za širjenje znanja med odraslimi, ter Kim Mezga, ki zastopa Inštitut SeMe, okoljsko ozaveščanje in trajnostni razvoj, s katerima organiziramo poučne Male vrtnarske akademije, namenjene otrokom. Zatem sta Majda in Katja Temnik predavali o vzgoji sadik iz domačih semen in tudi tokrat nanizali ogromno uporabnih informacij. Kakšni izzivi nas čakajo pred začetkom vrtnarske sezone, kako ravnati z izbranimi semeni, na kakšen način jih zaščititi pred različnimi boleznimi pred setvijo, kam jih je najbolje posejati, kakšno zemljo uporabiti, kako in s čim jih zalivati in gnojiti ter nenazadnje, v kakšnem prostoru nam bo uspelo vzgojiti zdrave in najbolj odporne sadike, preden jih bomo presadili na prosto. Srečanja niso le priložnost za pridobivanje novih znanj, temveč tudi prostor za izmenjavo dobrih praks. Udeleženci z veseljem delijo svoje izkušnje in zastavljajo vprašanja, predavateljici pa znata s pomočjo bogatega

Airbeletrina, 9. april ― V prvih pomladnih dneh smo se podali v Medvode, v hišo, kjer bivajo zakonca Vovk, njuna sinova in dve psički, ena malce starejša, druga pa polna energije in čudovito radovedna. Urban Vovk je seveda v knjižnih krogih dobro znan, je namreč avtor in prevajalec, za njim pa je tudi že 24 let urednikovanja, od tega osem let na Beletrini, kjer je zadnja štiri leta glavni urednik. Valentina Vovk pa je znana predvsem kot avtorica scenarijev za televizijsko oddajo Ambienti, Ljubljančanom ter domačim in tujim turistom pa kot solastnica trgovine Parada na Mestnem trgu v Ljubljani. Vendar niti ona ni le bralka, temveč je tudi knjižna ustvarjalka, in je tako med drugim prispevala besedila za knjigo Delavnica, polna nereda, ki v ospredje postavlja sodobne slovenske rokodelce in oblikovalce. In kakšne so knjižne police v domu knjižnega urednika in stilistke za interier, sicer po izobrazbi umetnostne zgodovinarke? Pravilo: Knjige pridejo in zato morajo nekatere oditi V enodružinski sodobni hiši Vovkovih knjige domujejo uradno na treh lokacijah: na knjižnih policah v kuhinji, kjer so stare in sodobne kuharice, po katerih najraje lista Valentina, nekaj knjig večjega formata, predvsem strokovna literatura in umetnost, je na hodniku, velika večina pa v Urbanovem kabinetu, kjer so knjige urejene žanrsko (kratka proza, romani, eseji, poezija, fotografija …), znotraj žanra pa po abecedi. Kabinet so namreč tudi načrtovali kot knjižnico, in to tudi je. »Sem zelo slaba v odnašanju stvari, jih več prinašam. Vendar pa Urban zna to dobro vzdrževati in res skrbi, da morajo nekatere knjige oditi, če pridejo nove.« V njunem prejšnjem domu, stanovanju, prav tako v Medvodah, na katere sta zelo navezana, so bile knjige tudi v spalnici in otroški sobi, vendar je nabiranje prahu slabo vplivalo na počutje nekaterih družinskih članov, in zato pravilo, da knjig po spalnicah ni. Seveda se sinova tega ne držita tako zelo, toda saj vemo, da so najstniške sobe prostor zase (predvs

Airbeletrina, 8. april ― Saïd Khatibi je priznan alžirski pisatelj in novinar, rojen leta 1984 v Bou Saadi. Študiral je francosko književnost na Univerzi v Alžiru in kulturne študije na pariški Sorboni. Od leta 2006 je aktiven v kulturnem novinarstvu in objavlja kolumne v časopisu Al-Quds Al-Arabi. Od leta 2016 živi in dela v Sloveniji. Za roman Konec Sahare (Nehayat Al Sahra’a) so mu leta 2023 podelili prestižno nagrado Sheikh Zayed Book Award v kategoriji mladi avtor. Prejel je tudi nagrado Katara za arabski roman. Roman je v prevodu Barbare Skubic nedavno izšel pri založbi Litera, sočasno pa tudi pri francoski založbi Gallimard. Konec Sahare združuje elemente kriminalnega in družbenega romana – prav ta preplet žanrov odpira prostor za poglobljeno razpravo o nasilju, spominu, patriarhatu in vlogi žensk v sodobni alžirski družbi. Fotografija: Tara Kankaraš Roman Konec Sahare je preplet detektivke in družbenega romana. Zakaj vam je bilo pomembno združiti ta žanra? »Ne glede na to, kaj pišemo o Alžiriji, nasilje vedno pride v ospredje. Živeli smo zgodovino, zaznamovano z nasiljem, in to nasilje prenašamo iz generacije v generacijo. Izbira kriminalnega romana izhaja prav iz dejstva, da je nasilje vseprisotno v resničnem življenju. Nasilje je v Alžiriji prisotno tako verbalno kakor tudi fizično.« Kakšen pomen ima kriminalni roman v alžirski družbi – zakaj prav ta žanr omogoča razkrivanje tem, ki so sicer potisnjene v ozadje? Kako kriminalni roman kot »glas ulice« ali »glas ljudstva« prispeva k demokratizaciji družbe, ki se še vedno sooča z vprašanji oblasti, cenzure in kolektivnega spomina? »Kriminalni roman je v Alžiriji skoraj neobstoječ žanr. A kriminalni roman ne pomeni preprosto, ‘kdo je ubil koga’. Če bi bilo tako, bi ga lahko napisali na dveh straneh! Sodobni kriminalni roman je predvsem opazovanje človeške družbe, družbeno-politična kritika. Kriminalni roman je v Evropi in Ameriki doživel uspeh, ker tam obstajajo svoboščine. Pisatelj lahko opazuje, posta