Velikonočne delavnice

Velikonočne delavnice

Knjižnica Slovenska Bistrica, 16. april ― Kot vsako leto smo tudi letos otrokom ponudili velikonočno ustvarjalno delavnico, na kateri so si izdelali namizno praznično dekoracijo. Udeležili so se je otroci v Pionirski knjižnici in v vseh krajevnih knjižnicah. Z veseljem so ustvarjali, saj bodo s svojimi izdelki lahko popestrili praznične mize.
Časom primerna premišljevanja

Časom primerna premišljevanja

Airbeletrina, 16. april ― Reportaža iz Gruzije vabi k razmisleku, kako osmisliti stopnjevanja političnih napetosti v svetu. *** Ker z Nazar ne počneva ničesar, me prežame melanholija. Že to, da bi mi uspelo na Instagramu objaviti fotografijo, bi me malenkost potolažilo – potem bi z današnjim dnem vsaj nekaj dosegel. Sploh mi ni važno, kako patetično je to. Nazar me sprašuje, zakaj bi moral človek kar naprej kaj početi. Ne bi mogla sedeti tukaj, v postelji, in početi ničesar? Rekel sem ji, da so to zgolj samo občutki in jo bo minilo. Ampak neki del v meni ji pritrjuje, saj je res vseeno. Pa kaj če bova še kar sedela tukaj? Pa kaj če ne spišem svoje knjige? Pa kaj če umreva? Zdi se mi, da sem nekoč na ta vprašanja imel odgovor. Fotografija: Aljoša Toplak Da se ne bi pogrezal vase, sežem po nočni omarici z dnevniškimi zapisi. Nazar mi obrne hrbet in v ušesa vtakne slušalke. Nekdo je nekoč snemal podkast si in verjetno ni predstavljal, da ga bo zdaj v Gruziji poslušalo dekle, da bi se potolažilo, ustavilo jok. Zazrem se v dnevnik. Kaj je smisel potovanja, sprašujem prvega marca. Pozornost nam preusmeri k tukaj in zdaj, ker nosi avro neponovljivosti. Potem lahko ujamemo trenutke, ki bodo v našem življenju igrali osrednjo vlogo. Ne vem več, kaj sem s temi besedami mislil. Zapisal sem jih lani, ko sem se vrnil iz Kambodže in v dolgih mesecih okrevanja po tropski bolezni razmišljal o smrti. Zmeraj ko mi je postalo preveč, sem se vrnil k zapisu iz četrtega januarja: Sedim v senci šole in me polni nostalgija. Okrog otrok se podijo psi, na travniku najstniki berejo stripe in se dregajo pod rebra. Glave sklanjajo k menihu, ki čez dvorišče vodi vajenca. Suha zemlja pod mojimi stopali je topla, veter v prsih mi nežno vibrira. Poigravam se z mislijo, da čas ne obstaja. Nekje v moji domišljiji se je tisto šolsko dvorišče izoblikovalo kot zaklonišče pred vsako stisko. En sam spomin se je poglobil v opomnik, da svet niti takrat, ko se nam ves kaže črn, nekoč iz neke druge perspekti
Mario Vargas Llosa (1936–2025), hvala, se vidimo na Zabavi pri Kozlu!

Mario Vargas Llosa (1936–2025), hvala, se vidimo na Zabavi pri Kozlu!

Airbeletrina, 14. april ― Obmolknil je mogočen literarni glas: pri 89 letih se je poslovil perujski pisatelj Mario Vargas Llosa (1936–2025). Leta 2010 je za svojo »kartografijo struktur moči in izostrene podobe odpora, upora in poraza posameznika« prejel Nobelovo nagrado za književnost. *** Jorge Mario Pedro Vargas Llosa, 28. marca 1936 rojen v Arequipi v Peruju, je zaslovel z romanesknim prvencem Mesto in ščeneta (La ciudad y los perros, 1961), enim najodličnejših del južnoameriške literature, v katerem je opisal lastne izkušnje šolanja na vojaški gimnaziji v Limi, s katerim je modernizmu odprl vrata v domači književnosti … in ki smo ga leta 1968 pri Mladinski knjigi dobili tudi Slovenci, prevedel ga je Niko Košir. Zatem so v slovenščini zazveneli še drugi mojstrovi romani: Zelena hiša, Pantaleon in tolažnice, Pogovor v Katedrali, Kdo je ubil Palomina Molera?, Hvalnica mačehi, Pripovedovalec: kenkicatacirir, Vragolije porednega dekleta, Zapiski don Rigoberta, Keltove sanje, Prikriti junak … In letos bo pri Beletrini v prevodu Ferdinanda Miklavca izšla še Zabava pri Kozlu (La fiesta del Chivo, 2000) slikovita in bogata pripoved o burnem zgodovinskem dogajanju. Je »roman z diktatorjem« in obenem »roman o diktatorju«. Teče skozi poglavja, v katerih so v ospredju različni protagonisti in dogodki. V nekaterih je diktator s svojo osebnostjo in hotenji ter dejanji osrednji lik, v drugih pa ostaja v ozadju kot težka senca, ki lebdi nad vsem življenjem dežele. V dinamičnem kalejdoskopskem mozaiku vse dogajanje temelji na usodah resničnih ljudi. »Priporočam tako ljubiteljem napetih romanov kot tudi tistim, ki hrepenijo po novi slogovni poslastici.« »Že dolgo me ni noben roman tako pozitivno presenetil kakor v Dominikansko republiko postavljena Zabava pri Kozlu, ki se dogaja v času brutalne vladavine Rafaela Trujilla,« pravi urednica knjige Mateja Arnež. »Avtor v tem napetem zgodovinsko-političnem romanu mojstrsko prepleta resnične dogodke in fikcijo, prek treh zgodbenih niti
Spoprijemanje s klasiko 19 – Livijeva Od ustanovitve mesta

Spoprijemanje s klasiko 19 – Livijeva Od ustanovitve mesta

Airbeletrina, 11. april ― Najbrž večina obožuje albume z največjimi uspešnicami. Na njih so vse pesmi, ki so ti tako zelo všeč in ki si jih vedno izbirčno odbiral z vsakega od albumov. No, tako je bilo seveda takrat, ko ti pretočne storitve še niso omogočale, da lahko kadarkoli poslušaš prav tisto pesem, ki si jo želiš slišati. Umetnost snemanja kaset s kombinacijo natanko tistih pesmi, ki jih izbereš sam, da sploh ne govorimo o potrpežljivosti, ki jo človek potrebuje, da posluša celoten album, na katerem mu je všeč samo nekaj pesmi, se je popolnoma izgubila. Albumi z največjimi uspešnicami so kot prvi naznanili skorajšnji konec potrpežljivosti. Kar naenkrat si lahko na enem samem CD-ju (ne vem, ali si na tem mestu sploh upam omeniti kasete?) poslušal najbolj priljubljene pesmi, med katerim ni bilo niti ene takšne, ki bi jo želel preskočiti. In prav to me pripelje do rimskega zgodovinarja Livija. Z njim sem bil sicer tudi že prej bežno seznanjen, vedel sem, denimo, da je napisal Zgodovino Rima, zagotovo pa je nikoli nisem prebral in bi lahko samo ugibal, o čem je govorila njegova knjiga. Nekatere zgodbe sem sicer poznal v skladu z načelom osmoze, saj sem videl slike prizorov, o katerih so govorile, ali pa sem prebral zgodbe drugih pisateljev, ki so se navezovale na Livijeve zgodbe. Horacij, ki junaško brani most dovolj dolgo, da celotni vojski prepreči zavzetje Rima. Ali pa spor med Romulom, ki je pozneje ustanovil Rim, in njegovim bratom Remom. Ne pozabimo niti na Cincinata, ki je zapustil svojo kmetijo, rešil Rim in postal vojni junak, nato pa se kot pridni deček vrnil na kmetijo, namesto da bi užival v svoji na novo pridobljeni diktatorski oblasti. Nisem pa vedel, kje so bile te zgodbe zapisane prvič. Jih je zapisal Plinij? Ne, njega je bolj zanimalo naravoslovje, kajne? Albumi z največjimi uspešnicami so kot prvi naznanili skorajšnji konec potrpežljivosti. Izkazalo se je, da je večino teh zgodovinskih anekdot, ki nas, ko jih preberemo, navdajo s tako zadovoljujočim občut
še novic