Airbeletrina, 21. april ― Štafeta branja je nova AirBeletrinina rubrika. Začenja niz izmenjevalnih pogovorov med knjižnimi blogerkami in blogerji, v katerih med drugim razmišljajo o poziciji tovrstnih objav znotraj literature in raznolikih praks ter predlagajo nekaj knjižnih naslovov, ki so jih oblikovali ali v zadnjem času zaznamovali. ___________________________________________________________________________________ Eden mojih najpogostejših rekov je, da se mi velikokrat kakšna stvar po nesreči posreči. In točno to se je zgodilo tudi z blogom Ajda naklada, ki je leta 2020 nastal … jah, po nesreči! A začnimo na začetku. Kot otrok sem res rada brala. Kar obsesivno brala, bi se lahko reklo. Do te mere, da sem do svojega dvanajstega leta prebrala skoraj celoten mladinski oddelek lokalne knjižnice in presedlala na odraslo literaturo. Natančneje, takrat mi je bilo ponujeno Mačje pokopališče Stephena Kinga. Lahko si predstavljate, da od tam ni bilo več poti nazaj med baletne copatke in peterico prijateljev. Kaj se je s to strastno bralko zgodilo potem, da vmes skoraj 15 let praktično nisem brala? Ne vem. Najbrž obvezna branja na gimnaziji. V vsakem primeru sem doživela najbrž najdaljši bralni mrk vseh časov. Kolikor se pogovarjam z drugimi bralci, ta srednješolski mrk niti ni tako redek in nenavaden. Kljub vsemu sem v vsem tem času knjige navdušeno kupovala in sledila domači produkciji. Sem pa tudi pisala! Kot otrok sem pisala pesmi in kratke zgodbe, kot najstnica sem se pridružila novinarskemu krožku, kot odrasla pa sem bila več let del uredniškega odbora lokalnega časopisa. Večkrat sem ustvarila tudi kak spletni dnevnik oziroma blog, a nikoli nisem vztrajala. Pa pridemo spet do te posrečene nesreče. Že od začetka objavljam le knjige, čeprav jih algoritmi nimajo radi, in že od samega začetka ustvarjam le po občutku in svojih lastnih interesih. In očitno to deluje. Ali pa se mi je spet nekaj po nesreči posrečilo. Na začetku leta 2020, ko si še nihče ni predstavljal, k

Airbeletrina, 18. april ― Pljučnica ga je pobrala v nekaj pičlih dneh, ko še ni bil na voljo penicilin, ki bi mu bil lahko rešil življenje. Sicer je bil dr. Henrik Tuma (1858–1935), ki se ga tu in zdaj spominjamo ob 90. obletnici smrti, še pri 77 letih čvrst, klen, krepak. Vemo, bil je odvetnik, politik, socialist, publicist, alpinist. Manj pa je znan kot mož, ki je leta 1912 skušal Ivana Cankarja (1876–1918) ozdraviti alkoholizma. Henrik Tuma (1858–1935) *** Hvalevredna akcija, ki so jo sprožili primorski veljaki, je bila začrtana skrajno resno in odgovorno. Hja, le nečesa ni upoštevala: Cankarja. Najprej je bil tu dr. Izidor Reja, zdravnik iz Bazovice. Skušal je ustanoviti Društvo ljubiteljev slovenske umetnosti, s katerim bi naše umetnike vlekli iz mizernih razmer. Zamisel o društvu se je sicer izjalovila, plemeniti nameni pa ne. Ko je Reja spomladi 1912 na Rožniku obiskal 36-letnega Cankarja, je ugotovil, da s prijateljevim zdravjem ni vse v redu. Med znanci je začel zbirati denar, s katerim bi odplačali njegov dolg na Rožniku, iskati pa je začel tudi ljudi, pri katerih bi pisatelj živel bolje. Načrt je bil takle: Cankarja najprej spraviti na Primorsko, čim dlje od rožniške oštarije, morda v bližino blagodejnega morja. Zatem bi ga čez zimo poslali na počitnice v Pariz, po vrnitvi pa ga spet zvlekli na Primorsko. Ko bi se okrepčal, si uredil življenje in morda celo začel hoditi v redno službo, bi svojemu narodu spet lahko služil s polno paro. Načrt in pol! Izidor Reja: »Pravi, da je kraški zrak nekaj posebnega zanj. Sedaj spi, ima dober apetit, hodi sam na sprehod; vsega tega ni bilo na Rožniku. Prečepel Vam je cele mesece v oni gostilni, ne da bi se kam ganil.« *** Junija je bil Ivan Cankar gost zdravnika dr. Ivana Verčona v Sežani. Kje je stanoval tista dva poletna tedna, ne moremo zanesljivo trditi. Jubilejno stoletje pozneje se je raziskavi posvetil Janko Kastelic in po zapletenem preiskovanju dokumentacije v različnih uradih in po pogovorih z naj