Airbeletrina, 16. maj ― »Mesto je staro in tudi hiše v njem so stare. Najstarejši del ima svoje jedro v štirikotnem Glavnem trgu, iz njega izhajajo na vse strani pravokotno se križajoče ulice starega mesta: Koroška, Vetrinjska, Gosposka. Od tod sega središče mestnega življenja še ob Aleksandrovi cesti proti glavnemu kolodvoru in preko reke na jug. Severno od tod se širi uradniški del z novejšimi uradnimi poslopji, šolami in stanovanjskimi hišami z zelenjem, širokimi drevoredi, vrtovi in parki, ki pridejo zlasti do izraza v vilskih četrtih pod goricami. Na jugu in vzhodu, zlasti v Magdalenskem okraju, so delavska naselja ter industrijski in vojaški objekti. Veliko je tudi barakarskih naselij zaradi naglega priseljevanja. Eno teh naselij prebivalci imenujejo Abesinija.« Drago Jančar, Severni sij, 1984 *** Maribor je eno tistih mest, ki se v slovenskem leposlovju velikokrat pojavljajo. Kako in kdaj je postal otožen, doživel vzpon in razpad industrije, kako je zabredel v vojni, se soočal z depresijo, koliko ljubezni ga je že preželo in kako močno je povezan s kaznivimi dejanji – vse našteto in še marsikaj najdemo v romanih, kratkih zgodbah, ne nazadnje in včasih posledično pa tudi v kakem filmu. Z (mariborskimi) romani se lahko pomudimo na različnih ulicah in se napotimo v katero od zgradb, omenjenih v zgodbah. Drago Jančar, leta 1948 rojen v Mariboru, je otroštvo preživel v delavskem predmestju Studenci … in leta pozneje svojemu mestu postavil literarni spomenik. V času Evropske prestolnice kulture 2012 so po Mariboru zasvetili svetlobni napisi z naslovi njegovih del. Leta 2021 (s ponatisom leta 2024) pa sem z Dijano Božić ustvarila prvi literarni zemljevid, posvečen Mariboru (Društvo za sodobno umetnost X-OP) in romanu Severni sij, prvič izdanemu leta 1984 pri Pomurski založbi. Zemljevid Po mariborski poteh Josefa Erdmana povezuje točke, po katerih se v romanu sprehaja, tava in išče glavni junak. Literarni zemljevid smo krstili na terenu – na literarnem sprehodu. Že na prvi pred

Airbeletrina, 15. maj ― Trdim, da se nihče v Sloveniji, no, vsaj v Ljubljani in njeni okolici, ne more oklicati za knjigoljuba, če ne ve, kdo je gospa Stanka Golob. Legenda slovenskih antikvariatov je uradno upokojena že od leta 2010, pa jo v Trubarjevem antikvariatu na Mestnem trgu še vedno lahko srečamo. Tam se je zaposlila že konec sedemdesetih let, torej je v tem poslu že več kot 45 let, torej prav nič ne preseneča, da je njena domača knjižnica odraz ne le njene kariere, temveč življenjskega poslanstva. Kot sama reče, »s knjigami znam, in le to znam, še kuhati ne znam zares«. Na srečo si stanovanje deli s čudovito osebo, ki pa zna dobro kuhati. In kako je videti to stanovanje? »S knjigami znam, in le to znam, še kuhati ne znam zares.« Knjige, knjige, knjige … V središču Ljubljane, čisto blizu legendarnih študentkih lokalov, je v pritličju njuno stanovanje, kjer seveda kraljujejo predvsem knjige. Imata jih več kot 3000 in zasedajo vse police v glavnem prostoru, tudi skrivajo se v drugi vrsti, nekaj se jih najde celo na hodniku: »V kuhinji jih nimam, ker je premajhna. Če želiš, da so knjige na varnem, moraš imeti veliko kuhinjo, saj sicer dobijo hitro pikice od masti. No, pa seveda jih nimam niti v kopalnici, čeprav sem bila nekoč na odkupu knjig v stanovanju gospoda, ki pa je imel v kopalnici prav lepo polico knjig.« Na stenah je tudi kar nekaj čudovitih slik – nekaj slovenskih slikarjev, nekaj Ljubljane, nekaj grafike, pa tudi karikatura pokojne sestre, ki jo je upodobil nekdanji učenec. »Knjižne ilustracije pa imam večinoma po omarah, kar v mapah,« pravi Stanka. »Te slike na steni so mi zelo ljube, saj so moje. Za olje nikoli nisem imela dovolj denarja, za grafiko pa že dolgo vem, kaj si lahko privoščim in kaj je res vredno. Žal pa nikoli nisem imela dovolj prostora za slike, saj je tudi za knjige premalo polic.« Gospa Stanka tam, kjer svoje stranke navdušuje že 45 let: v Trubarjevem antikvariatu na Mestnem trgu v Ljubljani. (Fotografija: Andraž Gombač