Airbeletrina, 9. junij ― Literarno delo Mire Furlan (1955, Zagreb – 2021, Los Angeles), ene najuspešnejših gledaliških in filmskih igralk s prostora nekdanje skupne države, smo Slovenci prvič spoznali jeseni leta 2023, ko je Mladinska knjiga v prevodu Tanje Bulajić izdala njeno posthumno objavljeno avtobiografijo Imej me rajši od vsega na svetu. V Konzorciju jo je predstavil njen soprog, režiser Goran Gajić. Dobrih 700 strani obsežno delo je ikona jugoslovanskega gledališča in filma napisala v angleščini in je bilo še pred posthumno izdajo v izvirniku (Gajić & Furlan Enterprises, Inc., 2022) prevedeno in izdano v hrvaščini (Zagreb: Fraktura, 2021, prevedla Iva Karabaić). Kot pismo je posvečeno njunemu sinu Marku. Da bo bolje poznal in razumel svet, v katerem sta živela starša, preden sta v politično naelektrenem letu 1991, ko je bilo jasno, da njuno med Zagrebom in Beogradom razpeto življenje v duhu jugoslovanstva ne obstaja več, emigrirala v Ameriko. Posthumno objavljeno avtobiografijo Imej me rajši od vsega na svetu (Mladinska knjiga, 2023) je predlani v Konzorciju v Ljubljani predstavil Mirin mož, režiser Goran Gajić. (Fotografija: Andraž Gombač) V času vsesplošne težnje po izbrisu spomina na skupno preteklost, z namenom ustvarjanja novih, etnično čistih prostorov, je bila namreč Mira Furlan priročna tarča: zaradi ustvarjanja tako v zagrebškem kakor v beograjskem nacionalnem gledališču, še bolj pa zaradi neomajnega prepričanja, da je naloga umetnosti med drugim dvigniti se nad vsakršne nacionalistične, ideološke oziroma politične dimenzije, da umetnost združuje in ne razdvaja. In seveda je bila priročna tarča kot povsem nezaščitena, kot igralka in ženska. Pogubna  propaganda je sprožila pogrom, se nanjo usula v vsej svoji »balkanski« neprizanesljivosti. V času vsesplošne težnje po izbrisu spomina na skupno preteklost, z namenom ustvarjanja novih, etnično čistih prostorov, je bila namreč Mira Furlan priročna tarča. Med literarnimi deli Mire Furlan, ob kate

Airbeletrina, 6. junij ― Pesniški prvenec leta 2003 rojene Mile Kodrič Cizerl J + J, izdan pri mariborskih Dveh lunah – Zavodu za poetizacijo sveta, bi sprva lahko razumeli kot provokativno pesniško zbirko. Na to nas navaja sam naslov pesniškega dela, ampak že začetek zbirke napove popolno govorico intime, ki je tako ljubezenska kot tudi verska, hkrati pa gre za razsežno razmišljanje. Pesmi v določenih primerih namreč zazvenijo tudi kot molitveni obrazci, so kot drobni vpogledi v svet premišljevanja o svetem in njegovem čaščenju najvišjega ali najvišje. To so lahko Jezus, ljubezen in ljubljena. Že začetek zbirke napove popolno govorico intime, ki je tako ljubezenska kot tudi verska, hkrati pa gre za razsežno razmišljanje. Vendar če jo primerjam s prav tako pomembno pesniško zbirko Erike Primc Skozi šivankino uho (KUD KDO, 2023), saj obe vnašata sodobno krščansko motiviko, je poezija Mile Kodrič Cizerl razprta in svetovljanska v večji intimi in vprašanjih o izpovedi ljubezni. Pesniška zbirka J + J odpira pomembno temo, ki jo sodobno krščanstvo prevečkrat zataji ali je ne želi sprejeti – istospolno ljubezen. O tem pesnica mlajše generacije govori skozi oči subjektke (opazovanje v delu je zelo pomemben proces), ki ne želi ničesar spremeniti, a spreminja veliko. Pesniška zbirka J + J odpira pomembno temo, ki jo sodobno krščanstvo prevečkrat zataji ali je ne želi sprejeti – istospolno ljubezen. Pesmi govorijo skozi motiviko ljubezni, kot da je ta prisotna že od nekdaj in se o njej ni treba prav nič prevpraševati. Je tukaj – zakaj bi se morala prepričevati o pravem in pravičnem? Ljubiti pomeni nekaj lepega … in ni pomembno, koga ljubiš. Drzno, a vseeno umerjeno ubesedovanje je sodobna kontemplacija, ki je uspela. Pesniška zbirka je polna tudi bogatih navezav na likovno umetnost, ki s širino nakazuje na možnosti mnogotere ljubezni. Ena izmed teh je pietà v novih oblikah. Prav tisto, kar bi morala religija biti – zatočišče za krhkost, obrobnost in spregledanost – postan

Knjižnica Slovenska Bistrica, 6. junij ― Danes smo v Pionirski knjižnici Knjižnice Josipa Vošnjaka Slovenska Bistrica gostili otroke iz vrtca Otona Župančiča Slovenska Bistrica, ki letos septembra odhajajo  v šolo. V vrtcu  so pridno poslušali pravljice in si jih med sabo pripovedovali. Z vztrajnostjo in vedoželjnostjo jim je uspelo opraviti PREDŠOLSKO BRALNO ZNAČKO, za kar so lahko ponosni in hvaležni na svoje starše in vzgojitelje. Ob zaključku projekta so otroci prejeli priznanja in knjigo DVAJSET JABOLK  naše knjižničarke Mojce Plaznik Plavec, v naši knjižnici pa so prisluhnili pravljici PRVIČ V ŠOLO. Vse dobro in veliko prijetnih dogodivščin jim želimo. Darja Kolar