Airbeletrina, 26. julij ― Na začetku je bila knjiga. Človek in njegovi simboli, poslednje besedilo, ki ga je pred smrtjo napisal švicarski psihiater in psihoanalitik Carl Gustav Jung (26. 7. 1875–6. 6. 1961), čigar 150. obletnico rojstva slavimo danes. Zbornik je izšel leta 1964, v njem so na Jungovo zahtevo objavljena tudi besedila nekaterih njegovih najbližjih sodelavk in sodelavca. Jung je prošnjo, naj napiše nekaj za nestrokovno bralstvo, sprva zavrnil, nakar je sanjal, da »stoji na javnem prostoru /…/ in nagovarja množico ljudi, ki ga napeto posluša in razume, kaj ji pripoveduje«. Sanje je upošteval, kar seveda ne preseneča, saj je Jung sanje in druge izraze nezavednega jemal zelo resno. Carl Gustav Jung (1875–1961) (Vir: ETH-Bibliothek) Jung je bil pomembna osebnost v intelektualni zgodovini 20. stoletja. »Moje življenje je zgodba o samouresničevanju nezavednega. Vse, kar leži v nezavednem, se hoče manifestirati.« S tema stavkoma se začne njegova biografija Spomini, sanje, misli, v kateri je ubesedena manj kot polovica intervjujev, ki jih je z Jungom opravila njegova nekdanja študentka, tedaj tajnica Aniela Jaffè. Celotni intervjuji bodo prvič objavljeni predvidoma konec letošnjega leta, s čimer bodo odpravljene številne izpustitve Jungove izvorne misli. Aniela Jaffé (1903–1991) je s svojim nekdanjim profesorjem kot tajnica opravila vrsto intervjujev in ubesedila tudi svoje spomine nanj. »Še niste pogruntali, da nam večina psiholoških teorij veliko pove o avtorjih samih?« Tako nekako me je navihano vprašala izkušena ameriška jungovka na začetku mojega vmesnega izpita v okviru jungovskega študija. Jung je uvedel številne psihološke koncepte – kolektivno nezavedno, arhetipi, sebstvo, anima in animus, senca, introvertiran in ekstrovertiran in nekateri drugi izrazi so iz žargonske rabe prešli v vsakdanjo. Ena njegovih osrednjih teorij govori o individuaciji – psihološkem zorenju posameznika v celovito osebnost. Njen nastanek laže razumemo, če poznamo n

Airbeletrina, 25. julij ― Če v Sloveniji v običajni skupnosti na vprašanje, kakšne knjige bereš, odgovoriš »predvsem fantazijske«, najprej začutiš nelagodje sogovornika, ki mu je skoraj žal, da te je karkoli vprašal, nato pa obvezno sledi podvprašanje: »A Harryja Potterja pa to?« Ne. Oziroma, bolj »pa to« kot Potterja. Fantazija ali fantastika je širok žanr z ogromno podžanri, in v tem sklopu so kilometri knjig in knjižnih serij, k sreči tudi že marsikatera prevedena v slovenščino, ki niso za otroke in ki niso Harry Potter. Ampak vseeno berem tudi fantazijske knjige za otroke. Pa začnimo na začetku: kje se bralec sploh začne? Ob knjižnih policah, kjer so nižje spodaj slikanice, višje gor enciklopedije in slovarji, vmes pa vse ostalo. In ob starših bralcih in starih starših z isto strastjo. Pa tudi pravljice na kasetah so pomagale. Fotografija: osebni arhiv Velikokrat me vprašajo, kdaj najdem čas za branje. A imam vedno pripravljen odgovor: 15 minut pred spanjem. Ko se hiša umiri in zvoki potihnejo, prižgeš svojo bralno lučko, sežeš na s knjigami obložene poličke in izbereš, v kateri svet se boš potopil danes. S tem si ustvariš rutino in, seveda, saj med bralci že vemo, da je v resnici drugače – nikoli ne ostane samo pri 15 minutah. Če te je našla prava knjiga, traja vsaj pol ure, včasih uro, neredko tudi »do konca knjige« in prav rado se zgodi, da zaslišiš jutranje ptičje petje, ko knjigo zadovoljno zapreš. Kje se bralec sploh začne? Ob knjižnih policah, kjer so nižje spodaj slikanice, višje gor enciklopedije in slovarji, vmes pa vse ostalo. In ob starših bralcih in starih starših z isto strastjo. Seveda te mora prava knjiga najti. To se je zgodilo meni in to sem opazila tudi pri svojih otrocih. V življenju bralca enkrat pride prelomna knjiga, s katero užije popolno doživetje in čustveni vrtiljak, tako da želi takoj za njo najti še kakšno, ki ga bo podobno nasitila. Nekoč sem nekoga slišala reči: »Zakaj bi bral?! Pisateljev je veliko in napišejo veliko k