Šel pisat roman, pristal na urgenci
Airbeletrina,
21. julij
―
Sreda zvečer je, doma na Krasu pri ženi in hčerki sem že dobrih 24 ur. Dejansko lahko že slavim, da mi je danes po več dneh uspelo brez helexa. V preteklih sem ga namreč požrl kar veliko. Včeraj enega, v ponedeljek dva, ravno tako v nedeljo. V soboto je kazalo, da ne bo nobenih težav, a tesnoba je bolezen s tisoč obrazi.
To prispodobo uporabim na urgenci sodobno zgrajene zasebne bolnišnice Nemocnica Bory v istoimenskem predelu slovaške prestolnice, ko me v noči z nedelje na ponedeljek okrog treh zjutraj po dolgih urah čakanja le sprejme dežurni zdravnik. Videti je zelo mlad. Pripravljen imam mobilni telefon, da bi poklical prijatelja, ki noč prebija buden, samo da bi mi pomagal. Ker ne more biti ob meni, me bodri vsaj na daljavo. Predvsem pa mi pomaga kot tolmač – govorim mu slovensko, on pa zdravstvenemu osebju prevaja v slovaščino.
Tesnoba je bolezen s tisoč obrazi.
Ko vstopim v ambulanto, se vse zvezde poravnajo. Skoraj detinski obraz zdravnika – nima jih še trideset – name učinkuje zelo pomirjujoče. Ko zasliši, da se po telefonu pogovarjam v slovenščini, reče, da lahko poskusiva srbsko. Je vojvodinski Slovak, ki je študiral v Bratislavi in se tu tudi zaposlil. Pove tudi, da tisti mladi, ki le morejo, Srbijo zapustijo.
Naštejem mu vse, kar se mi je zgodilo v zadnjih dneh. Prepričan sem, da bi mi koristila močnejša zdravila, ki pa jih po slovaških pravilih ne more sam predpisati, ker je za to nujen obisk pri psihiatru. Za psihiatrijo pa po njegovi oceni nisem. Prijatelj me medtem za vsak primer posluša po telefonu. Ni vedel, da znam tako dobro srbsko, mi pove po viziti. V sili pač še hudič muhe žre.
Hudič se sicer pojavi v nedeljo okrog ure kosila. Zbudim se, ne da bi slutil kaj slabega. Res je, da zadnjih nekaj noči nisem prav dobro spal, a si še zdaleč ne morem predstavljati, kako se bo stanje nenadoma poslabšalo. Ko bi si to predstavljal, bi se na pot preprosto ne odpravil. Ostal bi doma in šolski premor okrog pusta porabil za kaj koristneg
