Šel pisat roman, pristal na urgenci

Airbeletrina, 21. julij ― Sreda zvečer je, doma na Krasu pri ženi in hčerki sem že dobrih 24 ur. Dejansko lahko že slavim, da mi je danes po več dneh uspelo brez helexa. V preteklih sem ga namreč požrl kar veliko. Včeraj enega, v ponedeljek dva, ravno tako v nedeljo. V soboto je kazalo, da ne bo nobenih težav, a tesnoba je bolezen s tisoč obrazi. To prispodobo uporabim na urgenci sodobno zgrajene zasebne bolnišnice Nemocnica Bory v istoimenskem predelu slovaške prestolnice, ko me v noči z nedelje na ponedeljek okrog treh zjutraj po dolgih urah čakanja le sprejme dežurni zdravnik. Videti je zelo mlad. Pripravljen imam mobilni telefon, da bi poklical prijatelja, ki noč prebija buden, samo da bi mi pomagal. Ker ne more biti ob meni, me bodri vsaj na daljavo. Predvsem pa mi pomaga kot tolmač – govorim mu slovensko, on pa zdravstvenemu osebju prevaja v slovaščino. Tesnoba je bolezen s tisoč obrazi. Ko vstopim v ambulanto, se vse zvezde poravnajo. Skoraj detinski obraz zdravnika – nima jih še trideset – name učinkuje zelo pomirjujoče. Ko zasliši, da se po telefonu pogovarjam v slovenščini, reče, da lahko poskusiva srbsko. Je vojvodinski Slovak, ki je študiral v Bratislavi in se tu tudi zaposlil. Pove tudi, da tisti mladi, ki le morejo, Srbijo zapustijo. Naštejem mu vse, kar se mi je zgodilo v zadnjih dneh. Prepričan sem, da bi mi koristila močnejša zdravila, ki pa jih po slovaških pravilih ne more sam predpisati, ker je za to nujen obisk pri psihiatru. Za psihiatrijo pa po njegovi oceni nisem. Prijatelj me medtem za vsak primer posluša po telefonu. Ni vedel, da znam tako dobro srbsko, mi pove po viziti. V sili pač še hudič muhe žre. Hudič se sicer pojavi v nedeljo okrog ure kosila. Zbudim se, ne da bi slutil kaj slabega. Res je, da zadnjih nekaj noči nisem prav dobro spal, a si še zdaleč ne morem predstavljati, kako se bo stanje nenadoma poslabšalo. Ko bi si to predstavljal, bi se na pot preprosto ne odpravil. Ostal bi doma in šolski premor okrog pusta porabil za kaj koristneg
Megleno jutro v Krakovu

Megleno jutro v Krakovu

Airbeletrina, 18. julij ― Nedavno sem nekaj dni preživel v knjižnici Jagelonske univerze, kjer sem dokončal poljski prevod esejev Draga Jančarja, ki bodo kmalu izšli pod naslovom Archipelagi. Osobisty atlas pytań i przeżyć (Arhipelagi. Osebni atlas vprašanj in izkušenj) v založbi Mednarodnega kulturnega centra v Krakovu. V prostrani čitalnici sem iskal poljske prevode različnih citatov, ki jih je avtor nanizal v besedilu, in zapisoval njihove vire. Naslovnica poljske izdaje Jančarjevih esejev, ki so tik pred izidom. Izhod iz Črne vasi Jagelonska knjižnica je monumentalna stavba, zgrajena v tridesetih letih prejšnjega stoletja v funkcionalnem slogu, čeprav so že na prelomu 19. in 20. stoletja načrtovali njeno izgradnjo in namestitev tu, v takrat novejšem delu Krakova, v bližini velike travnate površine, imenovane Błonie, in ulice Oleandry, od koder je državnik in vojskovodja Józef Piłsudski leta 1914 odšel v boj proti Rusiji na čelu legij, ki jih je sam ustanovil – vse to se je vršilo še v časih, ko je Krakov pripadal kroni provinci Galiciji in Lodomeriji pod Avstro-Ogrsko. Takrat je bilo to oddaljeno predmestje Krakova na območju tako imenovane Črne vasi (Czarna Wieś), šele leta 1909 je bilo zaradi prizadevanj mestnega sveta in župana Juliusza Lea priključeno k tako imenovanemu Velikemu Krakovu, ki se je širil, in postal njegov XIV. Bezirk, četrt v V. mestnem okrožju Krowodrza. Jagelonska univerza – Collegium Novum (Fotografija: Nikodem Szczygłowski) Krakov je bil takrat drugo največje mesto v največji provinci Cislajtanije, takoj za glavnim mestom province Lvovom, in je doživljal precej intenziven kulturni razvoj, kar se je kazalo tudi v arhitekturi. V mestu je živelo veliko kulturnih delavcev: pesnikov, slikarjev, pisateljev, umetnikov, združenih pod splošnim imenom Młoda Polska (Mlada Poljska). Zelo so jih navdihovali dunajski kulturni tokovi, v uporabni umetnosti zlasti secesija, obenem so jim v glavah brbotale ideje o ponovni oživitvi veličine pol
še novic