Airbeletrina, 8. avgust ― Zdi se, da filozofska in estetska misel, ki jo je nobelovec Albert Camus izrazil leta 1942 v kratkem romanu Tujec in jo pet let kasneje razširil v Kugi, dobiva v sodobnem kaotičnem, licemernem, vse bolj sovražno nastrojenem in krvavem svetu globlji pomen. Ob Sartru najvidnejši tvorec francoske eksistencialistične književnosti, ki jima je skupno dejstvo, da so njuna dela tesno povezana s filozofskimi prizadevanji, razlikujeta pa se v tem, da je Sartre predvsem filozof, Camus pa literat, je filozofijo absurda najjasneje izrazil v svojih dramskih in pripovednih delih. Četudi je Nobelovo nagrado prejel po kratkem romanu Padec tri leta pred nenadno, prezgodnjo in, zgovorno, absurdno smrtjo, ne gre spregledati dejstva, da sta k njej veliko pripomogla prav Tujec in Kuga, ki po idejni, filozofski in umetniški izrazitosti močno presegata Padec in sta avtorjevi prvi literarni referenci. Človekova dolžnost je vztrajati v absurdnosti, saj le na ta način ostaja zvest samemu sebi in ohranja svoje dostojanstvo. Dokončno se mora odpovedati hrepenenju, iluzijam in upanju, da se za to absurdnostjo morda skriva višji smisel, saj bi to pomenilo ponižanje njegovega dostojanstva pred neizogibno in nezasluženo usodo. Zgodba o življenju in usodi Meursaulta, mladega uslužbenca v neznatnem alžirskem mestu, je tesno povezana z njegovim življenjskim prepričanjem, ki se ga v popolnosti zave šele ob koncu romana, tik pred smrtjo ob vnovičnem, zadnjem srečanju z duhovnikom. Izhaja iz načela, ki ga je Camus izpovedal v Sizifovem mitu, esejističnem delu in teoretski podstati Tujca in ki velja za izhodišče njegove filozofske in moralne misli. Svet je absurden in razmerje med svetom in človekom je nekaj nasprotnega, absurdnega, saj človek hrepeni po absolutnem, po popolnosti vsega, kar je. Ker je neurejen in nepopoln svet z nerazumnimi pravili nasproten tej globlji človekovi naravi, njegovemu razumu in srcu, je razmerje med njim in človekom absurdno. Ker je človekova želja po absolutne