Airbeletrina, 18. november ― Lani je v sklopu Inštituta Nove revije potekal simpozij o Mladju v letih 1960–1981, ko je revijo urejal Florjan Lipuš. Na podobno temo je pred štirimi leti ista ustanova pripravila srečanje o tržaških revijah Most in Zaliv. Inštitut Nove revije je torej z dogodkoma in izdajo zbornikov želel počastiti najvidnejše ustvarjalce, ki so odločilno zaznamovali slovensko književnost v zamejstvu pred slovensko osamosvojitvijo. Med njimi je seveda Florjan Lipuš, še danes najvidnejši slovenski pisatelj na avstrijskem Koroškem. Rodil se je v Lobniku pri Železni Kapli leta 1937, njegovo življenje pa je med drugo svetovno vojno tragično zaznamovala deportacija matere v taborišče Ravensbrück, kjer so jo usmrtili v plinski celici. Kot zanimivost naj navedemo, da je Lipuš prejel Prešernovo nagrado za življenjsko delo leta 2004, pri 67 letih. S tem so postavili svojevrsten rekord, poskrbeli za izjemo ob pravilu, saj statistika pravi, da gredo sicer najvišja državna priznanja za dosežke na področju kulture v zamejstvo (in zdomstvo) precej kasneje kot v matično domovino. Florjan Lipuš s Prešernovo nagrado leta 2004, ob njem založnik Lojze Wieser, rojak z avstrijske Koroške (Fotografija: Andraž Gombač) V opusu, ki sta ga zaznamovala predvsem romana Zmote dijaka Tjaža (1972) in Boštjanov let (2003), si je Lipuš prizadeval, da bi njega, Mladje in druge slovenske sredine na avstrijskem Koroškem priznali kot enakovredne tistim v slovenskem prostoru. Ne ker bi v slovenščini vztrajale v skrajno nenaklonjenem okolju, ampak predvsem zaradi kakovosti in svežine, ki so jo prinašale. Urednik založbe Litera Orlando Uršič je pred leti ob predstavitvi dokumentarnega filma o pisatelju na Slovenskem knjižnem sejmu dejal, da piše Florjan Lipuš vedno isto zgodbo, zgodbo lastnega življenja. Njena posebnost seveda je, da jo piše vsakič drugače, predvsem pa osvetljuje iz več zornih kotov. V najnovejšem delu Mrtve stvari, letos izdanem prav pri Literi, se v slogu avtobiografske pri