Kako sem pri Woodyju Allenu uveljavljal reklamacijo

Kako sem pri Woodyju Allenu uveljavljal reklamacijo

Airbeletrina, 1. december ― Woody Allen jih je dopolnil 90. Sem najprej tuhtal, da bi članek ob mojstrovem jubileju začel z jagodnim izborom njegovih modrosti, ki jih pogosto navajam. Na primer: »V življenju obžalujem le to, da nisem kdo drug.« Ali: »Življenje je polno bede, osamljenosti in trpljenja – in veliko prehitro se konča.« Ali: »Nesmrtnosti nočem doseči s svojim delom, ampak tako da ne umrem.« Ali: »Smrti se ne bojim, ampak bi raje videl, da doleti koga drugega.« Ali: »Smrti se ne bojim, a ko bo potrkala na moja vrata, bi bil raje zdoma.« Ali: »Teže od zavesti, da ni boga, je dobiti vodoinstalaterja čez vikend.« Ali: »Ko bi mi bog le dal kakšno jasno znamenje! Na primer veliko nakazilo na moje ime v švicarski banki.« Ali: »Vsakič kadar poslušam Wagnerja, me prime, da bi napadel Poljsko.« Ali: »Odgovor je ljubezen. A medtem ko čakaš na odgovor, seks postavlja precej dobra vprašanja.« Plakat za enega prvih filmov Woodyja Allena Vzemi denar in zbeži (1969) No, potem bi v jubilejnem članku seveda preletel in ovrednotil njegove filme. Za okus na hitro sestavljen seznam, vsaj diagonalno preletite: Take the Money and Run (Vzemi denar in zbeži, 1969), Bananas (Banane, 1971), Play It Again, Sam (Zaigraj še enkrat, Sam, 1972), Everything You Always Wanted to Know About Sex (But Were Afraid to Ask) (Vse, kar ste hoteli vedeti o seksu (pa si niste upali vprašati), 1972), Sleeper (Spalec, 1973), Love and Death (Ljubezen in smrt, 1975), Annie Hall (1977), Manhattan (1979), Stardust Memories (Spomini na zvezdni prah, 1980), A Midsummer Night’s Sex Comedy (Seksi komedija kresne noči, 1982), Zelig (1983), The Purple Rose of Cairo (Škrlatna roža Caira, 1985), Hannah and Her Sisters (Hannah in njeni sestri, 1986), Crimes and Misdemeanors (Zločini in prekrški, 1989), Shadows and Fog (Sence in megla, 1991), Husbands and Wives (Možje in žene, 1992), Bullets Over Broadway (Krogle nad Broadwayjem, 1994), Mighty Aphrodite (Mogočna Afrodita, 1995), Everyone Says I Love You (
S Partljičem za Prežihom

S Partljičem za Prežihom

Airbeletrina, 30. november ― »Pravijo, da takega dne, kot je bil tisti četrtek, 23. februarja 1950, Koroška še ni doživela, čeprav je bilo v zgodovini dežele veliko usodnih in pomembnih dni, ki so jim ljudje pravili – zgodovinski. Nekateri so zapisani celo v kakih šolskih knjigah.« Z veličastnim pogrebom svojega portretiranca Tone Partljič (1940) prične roman Voranc, prvo od dveh knjig, v kateri pred nami raste koroški pisatelj in politik Lovro Kuhar – Prežihov Voranc (1893–1950), mojstrski ubesedovalec domačih krajev in ljudi, vojak na soški fronti, agent kominterne, eden najpomembnejših v Komunistični partiji Jugoslavije, kjer pa zanj po Titovem prevzemu vodstva ni bilo več mesta, arestant in več let politični emigrant, ki je živel in deloval na Dunaju, v Parizu, Moskvi in drugod, s srcem pa vedno na domačem Koroškem … Prežihov Voranc (1893–1950) na klopci pred svojim domom na Preškem Vrhu. Prva od dveh pri Beletrini izdanih knjig, pri katerih z avtorjem sodeluje urednica Tina Vrščaj, je že med nami, Tone Partljič pa jo bo predstavil danes, v nedeljo, na zadnji dan Slovenskega knjižnega sejma. Z bralkami in bralci se bo na Gospodarskem razstavišču v Ljubljani srečal kar dvakrat: ob 17. uri bo izvode podpisoval na stojnici Beletrine, ob 18. uri pa se bo z njim na Glavnem odru pogovarjala Zora A. Jurič, profesorica in publicistka iz Maribora. In prav tja, v štajersko prestolnico, sem jo mahnil, potem ko sem se s pisateljem domenil, da napraviva tole reportažo po Prežihovi Koroški. Delavnik je bil dolg, zaobjel je 15 ur in 646 prevoženih kilometrov, a dan je bil sončen in moj sopotnik zgovoren. Iz Kopra sem krenil zarana in še je bilo jutro, ko sem Partljiča pobral v središču Maribora. Najprej sva postala ob hiši, v kateri je Prežih umrl – 18. februarja 1950 je izdihnil v tedanji Vrtni ulici, danes kajpada Prežihovi. Hiša na nekdanji Vrtni, današnji Prežihovi ulici v Mariboru, kjer je umrl pisatelj. (Fotografija: Andraž Gombač) Tja se je pisat
še novic