Sodobnost, 11. december 2025 ― Undinė Radzevičiūtė Knjižnica lepote in zla     Lepota s kančkom grdote 1924     I.   »To ni kačji pastir, to je orel,« je s kovinskim glasom rekla Lotta. Prišla je v novem črnem voisinu v barvi oniksa s kromirano maskoto na sprednji strani, katere srhljivo navzgor obrnjena krila so spominjala na dva noža. Walter je tej maskoti rekel kačji pastir. »Upajmo, da ti bo orel prinesel več sreče,« je rekel Walter. Lotta seveda ni bila ena tistih žensk, ki bi skočila skozi okno in se vrgla pod vlak samo zato, ker je njen trapasti Adalbert odšel za Anito Berber, ker je ta pač plesala gola. Na odru, v javnosti! Plesala je gola in doma je imela opico. Lotta kot prava protestantka, kot hči protestantskega pastorja, ni jokala. Niti malo! Neuspela ljubezenska zveza se je končala tako kot vedno: z novim nakupom. »Kako težko je živeti častno in pošteno v času, ko sta dve tretjini žensk prostitutk,« je dejala, povzemajoč svoje trpljenje zadnjih dveh mesecev. In zdelo se ji je povsem upravičeno, da je tako rekla. Zdaj je stala vsa napeta sredi modre sobe. V hiši, za katero je pred letom dni dejala: Tja ne bo več stopila moja noga. Ne bo! »Nisi še tako stara, da bi se morala zmrdovati nad prostitucijo,« je rekel Walter in Lotta je zaradi njegovih besed postala še bolj napeta. Če bi kdo strgal oblačila z nje in jo prisilil, da dvigne v zrak svoje tanke, bleščeče bele roke, bi se spremenila v živo, velikansko maskoto orla ali kačjega pastirja. Visoka, pravilno raščena, kratkolasa blondinka asketske postave z belo, prosojno kožo. Toda lase si je šele po vojni začela česati po moško in si jih mazati z briljantino. »Pravih moških sploh ni več. Samo tipi brez morale, prevaranti, perverzneži in norčki,« je dejala Lotta. »To samo dokazuje, da vojna bolj prizadene moške,« je dejal Walter. »Ni več prave, velike ljubezni, vsi samo iščejo priložnost, da bi povohali hlačke kakšne nove damice.« »Vsem nam vladajo instinkti,« je mela

Sodobnost, 11. december 2025 ― Miljana Cunta Branje leposlovja: radost in napor   Ko mi je bilo petnajst let, mi je v roke prišla pesem. Ni bila prva, ki mi je prinesla veselje, bila pa je prva, ki me je prevzela. Tako se je glasila:   Od kroženja po kletki utesnjeni njegov pogled je truden in načet. In zdi se mu, da tisočkrat zgoščeni drogovi so mu zatemnili svet.   Okorna hoja, polna veličine, ki se v najmanjšem krogu zdaj vrti, je kakor ples moči okrog sredine, kjer silna volja vklenjena stoji.   Le včasih tiho vzdigne se zavesa zenic. Pod njo zdrsi odsev sveta, gre rahlo skoz napeti mir telesa – in potemni, ko pride do srca.   Danes bi o tej pesmi lahko povedala marsikaj. Govorila bi o podobi živali, ki nemočna kroži po kletki in svet opazuje skozi goste rešetke. Izpostavila bi lenobni ritem, ki zrcali počasnost njenega gibanja. Poudarila bi dvoumnost simbolike, ki z opisovanjem ujetosti poudarja hrepenenje po prostosti, in razmišljala, kako pesemska oblika treh štirivrstičnic združuje mnoštvo asociacij v kompleksno, a kompaktno celoto. A takrat, ko mi je ta pesem prišla v roke prvič, vseh teh besed ni bilo. Pravzaprav takrat ni bilo nobenih besed, ki bi pojasnile vznemirjenje. Pesem je nerazčlenjena zaživela v meni kot čudež. Kot nekaj novega in presenetljivega, za kar se je zdelo, da prihaja iz nekega drugega sveta, ki ga dotlej še nisem poznala in ki sem ga nenadoma želela spoznati. Vse od takrat pesem raste z mano. Čeprav je vedno ista, imam občutek, da je je vse več. V različnih obdobjih življenja v njej razbiram drugačne poudarke in ji podtikam bolj ali manj samovoljne interpretacije. Včasih verzi priplavajo pred oči, da z lepoto zapolnijo dolgčas rutine, kdaj pojasnijo dotlej neznano razpoloženje, ki se prebudi v duši in išče izraz. Z leti je postala ena izmed mnogih, ki so me prav tako prevzele, pa tudi takih, ki sem jih prebrala samo enkrat in nanje v hipu pozabila. A te prve izkušnje nisem želela pozabiti. Zavestno se k njej vra