Airbeletrina, 31. december 2025 ― Gabriel García Márquez: Sto let samote (Mladinska knjiga, 1971, prevod Alenka Bole Vrabec) »Velike knjige vedno navdajajo s fizičnim občutkom – ali tresavice ali vročice,« pravi Delova novinarka, publicistka in pisateljica Vesna Milek. Márquezova (1927–2014) mojstrovina Sto let samote, prvič izdana leta 1967, sledi sedmim generacijam družine Buendía in hkrati izriše kroniko Latinske Amerike: njene kolonialne preteklosti, nasilja, magije, pozabe in nenehnega vračanja zgodovine. Svet Maconda, kjer mrtvi prihajajo na obisk, kjer dežujejo rumeni cvetovi in kjer lahko brez napora lebdiš nad tlemi, ni eskapistična fantazija, temveč, kot poudari Vesna, »opis tistega, kar je Márquez dejansko videl«. Magični realizem zato deluje kot resničnost, o kateri avtor piše brez zadržkov in olepševanj. Fotografija: Andraž Gombač Za Vesno Milek Sto let samote ostaja ena izmed treh temeljnih knjig njenega življenja. Roman je prvič prebrala v najstniških letih, ko jo je povsem posrkal vase. Kasnejša branja so ji vsakič znova razkrila nekaj več: kritiko kolonializma, brutalno zgodovino celine, prepleteno z miti, arhetipi in kolektivnim nezavednim. »To je kalejdoskop fantastičnega in brutalno realnega, preteklega, prihodnjega in sedanjega,« pravi Vesna in dodaja, da roman prav zato tako težko ujameš v besede – in ga hkrati ne moreš odložiti.     Pomemben del njenega odnosa do Márqueza se je oblikoval tudi zunaj knjige, v gledališču, ob sodelovanju z režiserjem Tomažem Pandurjem in med spremljanjem njegovih predstav na gostovanjih po Latinski Ameriki. Tam se je, kot pravi, začelo dogajati nekaj podobnega kot v Macondu. »Stvari se nam vsem dogajajo, samo včasih jih začnemo bolj zaznavati.« Macondo zato ne ostaja le oddaljena, eksotična vas, temveč postane prostor, ki ga lahko najdeš tudi doma – »recimo ob Cerkniškem jezeru«, kakor ga ona. Vesna Milek z gostiteljicama Majo Čakarić in Klaro Škrinjar (Fotografija: Andraž Gombač) Roman prežema

Airbeletrina, 29. december 2025 ― V novi epizodi projekta Dom online, v katerem na AirBeletrini pripovedujemo zgodbe o življenju in ustvarjanju slovenskih avtoric in avtorjev v tujini, se nam je oglasila dr. Nina Beguš (1988), ki deluje v osrčju Silicijeve doline. Dr. Nina Beguš (Fotografija: osebni arhiv) Z njo smo se ujeli ravno v času, ko je za praznike z družino pobegnila domov. Medtem ko je zunaj že lepo dišalo po decembru, je pripovedovala o svojem življenju in delu v ZDA. Kot raziskovalka in predavateljica na kalifornijski univerzi v Berkeleyju, avtorica knjige Artificial Humanities (Umetna humanistika) deluje na področju, kjer se srečata in prepletata humanistika in umetna inteligenca. Preučuje, kako zgodbe, miti in kulturne predstave oblikujejo tehnologijo, ki jo po vsem svetu (pogosto tudi nekritično) posvajamo. Nina Beguš je tudi avtorica knjige Artificial Humanities (Umetna humanistika). (Fotografija: osebni arhiv) Čeprav že dolgo živi v ZDA, se še vedno znajde razpeta med dvema domovinama. V intervjuju za Dom online pripoveduje o ameriški mentaliteti »sky is the limit« in o tem, kako tehnologija, od skypa do družinskih klepetov, pomaga ohranjati občutek bližine. Z Nino smo stopili tudi za zaveso, v zakulisje ameriškega akademskega sistema, kjer, kot pravi, vsak profesor deluje kot svoje »startup« podjetje in kjer je tekmovalnost vgrajena v sam DNK družbe. Navdušuje jo, da so Američani odprti za raznolike zamisli, si nenehno prizadevajo biti boljši, radi vračajo skupnosti, katere del si ali pa hočeš biti. Obenem pa ni neobčutljiva za skrajnosti, ki jih tam živijo. Pravi, da sta včasih ravno slovenska »kmečka pamet« in sposobnost kritične distance prednosti, ki ji pomagata krmariti skozi bleščeč, a marsikdaj tudi neizprosen svet Silicijeve doline. Nina Beguš med predavanjem. (Fotografija: osebni arhiv) Vabljeni k ogledu pogovora o življenju v svetu, kjer je dolar kralj, in o iskanju doma v svetu algoritmov. Video je samo en klik stra