RAZPIS ZA ZBORNIK RUKOPISI 49

RAZPIS ZA ZBORNIK RUKOPISI 49

Društvo slovenskih pisateljev, 9. januar ― Mladinski center v Pančevu (Dom omladine Pančevo) vabi k 49. razpisu za Zbornik poezije in kratke proze mladih s prostora nekdanje Jugoslavije – Rukopisi 49. Udeležijo se ga lahko vsi, stari od 15 do 30 let, ki pišejo v jezikih nekdanje Jugoslavije kot tudi v jezikih nacionalnih manjšin v Republiki Srbiji. Razpis je odprt do 10. februarja 2026. Razpis je odprt za poezijo in/ali kratko prozo. Vsak avtor ali avtorica lahko pošlje do 3 pesmi in/ali 3 kratke zgodbe: pesmi dolge do 2, zgodbe pa do 3 strani (zgodbe do 7.000 znakov, velikost pisave 12), podpisane s polnim imenom in priimkom, letnico rojstva, hišnim naslovom (in državljanstvom, če živite v tujini), telefonsko številko ter e-poštnim naslovom. Prosimo vas, da podatke napišete tako v besedilu e-pošte kot tudi na začetku datoteke s svojimi deli ter dapesmi oziroma zgodbe pošljete v enem samem Wordovem dokumentu, ne kompresirano (ZIP, RAR ipd.) in brez zunanjih povezav. E-poštni naslov, na katerem zbiramo dela, je: zbornikrukopisi@gmail.com, zadeva naj bo »Za Rukopise 49«. Avtorje in avtorice prosimo, da spoštujejo pravila razpisa in rok za pošiljanje del. Razpis bo odprt dober mesec in se zaključi 10. februarja opolnoči. V prvi polovici aprila bomo po e-pošti poslali obvestilo, ali ste bili uvrščeni v zbornik. Rukopisi 49 bodo natisnjeni v začetku maja, datum promocije oziroma tridnevnega festivala v Pančevu pa bo sporočen naknadno. Za dodatne informacije nam lahko pišete ali se obrnete na Facebook ali Instagram stran Rukopisov, @zbornik.rukopisi oziroma neposredno na področno uredništvo za Slovenijo. Srečno! Lep pozdrav,urednica za Slovenijo in prevajalka iz slovenščine, Tanja Božić in Natalija Milovanović
Walter Rodney: marksizem, Afrika in revolucija

Walter Rodney: marksizem, Afrika in revolucija

Airbeletrina, 9. januar ― V začetku šestdesetih let 20. stoletja je Walter Rodney (1942–1980) odpotoval v Sovjetsko zvezo. Bil je komaj v zgodnjih dvajsetih letih, prihajal je iz delavske družine v Gvajani in je kot študent zgodovine na Univerzitetnem kolidžu britanske Zahodne Indije (UCWI) na Jamajki kazal izrazito zanimanje za marksizem. Bivanje v Sovjetski zvezi ga je neposredno soočilo s sovjetsko interpretacijo zgodovine, zlasti z razumevanjem oktobrske revolucije kot prelomnega dogodka, ki je pokazal, da lahko zatirani razredi in narodi aktivno posežejo v tok zgodovine. Ta izkušnja se je kasneje aktivno odražala tudi v študiji Ruska revolucija: Pogled iz tretjega sveta, izdani posmrtno, ki je bila ustvarjena izključno iz Rodneyjevih zapiskov za predavanja. V njej je revolucijo obravnaval ne le kot ruski zgodovinski dogodek, temveč tudi kot globalni zgled za protiimperialne in osvobodilne boje v Afriki, Karibih in drugod po svetu. Za Rodneyja je bil marksizem revolucionarna ideologija, ki ni mogla ostati zgolj na ravni teorije, temveč je zahtevala terensko raziskovanje, saj je bilo le na ta način mogoče odkriti in razumeti dejansko revolucionarno energijo v družbi. Pri tem je sledil Leninovi misli, da je »konkretna analiza konkretnih razmer živa duša marksizma«, kar je Rodney razumel kot poziv k neposrednemu soočenju z družbeno realnostjo in z izkušnjami zatiranih ljudi. Bivanje v Sovjetski zvezi ga je neposredno soočilo s sovjetsko interpretacijo zgodovine, zlasti z razumevanjem oktobrske revolucije kot prelomnega dogodka, ki je pokazal, da lahko zatirani razredi in narodi aktivno posežejo v tok zgodovine. Rodney je kot pripadnik ene prvih študentskih generacij iz nekdanjih in nedavno osvobojenih kolonij vstopil v konservativen, evropocentričen in rasističen institucionalni prostor imperialnega visokega šolstva ter ga postavil pred resen izziv. Pri oblikovanju svoje kritike se je zavestno naslanjal na intelektualne predhodnike, med katerimi je imel pomembno mesto Fr
Nevidne eksistence

Nevidne eksistence

Airbeletrina, 7. januar ― Pomembna vstopna točka v kratkoprozno zbirko Zavladati vetru Mateje Gomboc je gotovo tematika osamljenosti samskih žensk, pogosteje srednjih let ali starejših, upokojenk, vdov, katerih življenja potekajo, ne da bi vanje (pogosto) posegalo karkoli od zunaj. Gomboc piše v nekoliko pustem, a izčiščenem jeziku, ki ga zaznamujejo krajše, klinično spisane povedi, polnost proze pa zagotavlja s spretnim meandriranjem med različnimi mikro-fokusi znotraj vsakega odstavka; odmerja prostor opisu okolja, pedantnih procesnosti vsakodnevnih akcij, telesne mimike svojih likinj, njihovih čustvovanj; njena proza nosi v sebi zavest o funkcijah vsakega gradnika pripovednega leposlovja; časa, prostora, dejanja oziroma dogajanja (notranjega in zunanjega), čustvene komponente zapisanega, atmosfere, medosebnih interakcij. Od tu, se zdi, izhaja občutek polnosti in umerjenosti kratkih zgodb Zavladati vetru, obenem pa je tukaj tudi najbrž ena njihovih večjih pasti. Čeprav si kratke zgodbe v zbirki prizadevajo za čim večjo uravnoteženost različnih pripovednih elementov, vseh ne ujamejo enako prepričljivo. Gomboc je sicer spretna v njihovem prepletanju, a nekateri večinoma umanjkajo – emocionalno so teksti precej pusti, emocije se gradijo predvsem iz opisa notranjih doživljanj tretjeosebno izpisanih literarnih junakinj, pozornost na detajle se zdi tako prignana do kraja, da nekako umanjka nekaj, kar bi iz tkiva besedila izstopilo in ga razgibalo, posledično pa trpi atmosferični vidik besedila. Atmosfera zgodb v zbirki Zavladati vetru je pretežno dokaj pusta, umerjena; celo pri redkejših prvoosebnih pripovedovalkah ali kadar so junakinje v stiku z drugimi, avtorica pogosto nekako povzema življenja in shematsko izrisuje situacije teh drugih, ki vstopajo v življenja njenih likinj, pa tudi življenja likinj samih. Atmosfera se še najbolj zgosti, kadar so likinje v kakšni zanje manj pričakovani interakciji ne le same s seboj, temveč tudi s svetom in drugimi ljudmi. Gomboc piše v nekoliko p
še novic