Airbeletrina, 20. februar ― Naj kar takoj razčistim: ko sem pred skoraj petimi leti prvič odprla aplikacijo Instagram in na njej ustvarila profil @mamainljubljana, ta ni bil, kot je zgovorno ime, mišljen izključno kot knjižni profil. In tudi zdaj ni, čeprav na njem živijo bralni izzivi, bralni klub Bralna usedlina, mesečni pregled najbolj branih otroških knjig v našem domu in redne objave mnenj o prebranih knjigah. Ravnotežje med knjižnimi vsebinami in drugimi, t. i. »lifestyle« vsebinami mi omogoča bistveno več ustvarjalnosti in izraznosti, verjamem pa, da na račun tega spreobrnem kakšnega nebralca v bralca, tako, povsem mimogrede. Fotografija: Urška Bernik V skoraj petih letih ustvarjanja profila pa so stalnica ostale prav otroške knjige. Preko njih sem ostala v stiku s pomenom in čarobnostjo branja tudi v tistem obdobju zgodnjega materinstva, ko sem pravzaprav brala najmanj. Doma imam namreč dva mala bralca in že pri prvem sem opazila, kako zelo so si otroške knjige med seboj različne. In da obstajajo boljše, slabše, prave literarne in ilustracijske umetnine in tiste, za katere je, če se nekoliko dramatično izrazim, škoda papirja. Podobno kot pri knjigah za odrasle. Prva slikanica, o kateri sem objavila svoje razmišljanje tistega poletja 2021, je bila v nekem smislu brezčasna klasika, Tja, kjer so zverine doma (Maurice Sendak). Doma imam dva mala bralca in že pri prvem sem opazila, kako zelo so si otroške knjige med seboj različne. In da obstajajo boljše, slabše, prave literarne in ilustracijske umetnine in tiste, za katere je, če se nekoliko dramatično izrazim, škoda papirja. Od takrat nista zrasla le moja dva mala bralca, od dojenčka do skoraj petletnice in od zagnanega dvoletnika do prvošolarja, spremenila sem se tudi jaz, tudi kot bralka. In tudi zaradi knjižnih profilov, ob katerih si nisem več mogla lagati, da za branje zaradi materinstva preprosto »nimam časa«, ampak da je zame v tistem intenzivnem obdobju ključno, da najdem nekaj svojega in tisto zare