Airbeletrina, 19. maj ― Nedavno preminuli ugledni zdravnik, znanstvenik, naravoslovec, mikrobiolog, imunolog, predavatelj, humanist in javni intelektualec Alojz Ihan (1961–2026) je bil ob svojem vrhunskem strokovnem delu, ki ga je nenehno prevajal tudi v poljudnoznanstvene sfere, vseskozi zavezan književnosti. Nekdanji urednik knjižne zbirke Aleph ter revij Problemi, Literatura in Sodobnost je ob dolgoletnih kolumnističnih objavah, največ v Delu, objavil pesniške zbirke Srebrnik (1985), Igralci pokra (1989), Pesmi (1989), Ritem (1993), Južno dekle (1995) in Salsa (2003), esejistična dela Platon pri zobozdravniku (1997), Deset božjih zapovedi (2000), Državljanski eseji: O fiziologiji človeške moralnosti (2012), Čas nesmrtnosti: Smrt v dobi bionike (2016) in Skupinska slika z epidemijo (2022) ter romane Hiša (1991), Romanja za dva … in psa (1998), Hvalnica rešnjemu telesu (2011), Slike z razstave (2013), Karantena (2022) in Tihotapec(2025). Prejemnik več nagrad in priznanj je za Srebrnik prejel nagrado Prešernovega sklada in jugoslovansko nagrado Goran za mlade pesnike, za Južno dekle Jenkovo nagrado in Rožančevo nagrado za Državljanske eseje. Alojz Ihan: Tihotapec / Ljubljana: Beletrina, 2025. (Knjižna zbirka Beletrina) Njegov poslednji roman Tihotapec je tematsko nadaljevanje predhodne Karantene, pregled Ihanovega celotnega romanesknega in esejističnega opusa pa kaže na globljo povezavo njegovih del. Če pustimo ob strani dejstvo, da je protagonist, okoli katerega je Ihan napletal tematsko razvejano in sočasno stanje družbe razkrivajočo zgodbo, vselej moški in da mu je pogosto ime Andrej – dermatolog Andrej Kurent v proznem prvencu Hiša, računalničar Andrej Gorjan v romanu Romanje za dva … in psa ter rentgenolog Andrej Kos v Karanteni in Tihotapcu –, je njegov intelektualec vselej vpet v zapletene družbene in družinske odnose. Na ta način je avtor razkrival kompleksnost in zamotanost določenega družbenega trenutka in njegovih anomalij ter krhkost in zakrknjenost medčl

Airbeletrina, 15. maj ― V trenutku, ko se je Sasha Velour pojavila med množico obiskovalk_cev v parterju, še preden je stopila na oder, je vsem v dvorani razodela eno: pred nami stoji dovršena mojstrica odra, ki natančno ve, kako ustvariti show. Njen obisk v skoraj razprodani Gallusovi dvorani Cankarjevega doma ni bil le nastop, temveč premišljen in presenečenj poln spektakel. Pomembno je izpostaviti, da ni šlo za klasičen lip sync drag nastop, temveč za vsebinsko in vizualno izjemno bogato, premišljeno ter odrsko dodelano predstavo, ki presega zgolj interpretacijo glasbene podlage. Z uporabo projekcij, hitrih preoblek in dramatične svetlobe Sasha potrjuje status ikone, ki drag dviguje na nivo visoke umetnosti, onkraj DIY (do it yourself – naredi sam_a) narejenih kostumov in nastopov v neodvisnih in nepretencioznih barih, kot je bil njej ljub C-street, neopazno skladišče iz 20. let prejšnjega stoletja v bližini železniške proge, kjer je deloval srčen gejevski klub in skupnostni prostor. In prav glede tega, po ogledu Travesty še toliko bolj, ostajam razdvojen; sprašujem se namreč, koliko svojega političnega in radikalnega naboja drag pravzaprav izgubi, ko je produciran na tako visokem nivoju, ujet v polirano estetiko produkcije z visokim financiranjem. Ali ni, kot je Sasha sama poudarjala skozi pripoved, bistvo draga prav v tem, da nas opominja na tiste skromne in temačne, robustne in zakajene prostore? Te prostore danes morda res nekoliko romantiziramo, a ravno zato, ker so za mnoge izmed nas predstavljali prve izkustvene drobce popolne predaje samemu sebi in posledično katarzične osvoboditve od družbenih norm. V varnem zavetju marginalnih klubov se zgodi nekaj surovega in neposrednega – nekaj, česar na tako velikem in institucionaliziranem odru večina ne bi mogla ali upala ponoviti. Gallusova dvorana s svojo veličino in protokolom vzpostavlja distanco, ki je v nasprotju s tisto umazano intimo barov in klubov, kjer se drag sploh lahko vzpostav