Nerodni esej

Airbeletrina, 20. junij ― Imam se za precej nerodnega človeka. Ne tako, da bi razbijal kozarce ali vaze, se pogosto spotikal ob privzdignjene tlakovce ali se zaletaval z avtom, ne na ta način; neroden sem v svojih vzgibih, namenih, hotenjih in sploh v vsem, kar je nekomu drugemu nepredstavljivo lahko. Lahko bi rekel, da nimam reda in da je to glavni razlog, zakaj sem tako neroden. Vendar je takšnih, ki nimajo reda, pa so vse prej kot nerodni, na tem svetu gotovo veliko. Sam sem namreč neroden tudi takrat, ko se mi zdi, da imam vsaj nekakšen red, čeprav je to precej poredko; hitro podrem tisto, kar postavim, in to me dela živega; vidite, kakšen živi nesporazum je vse to skupaj. In vse to skupaj nositi, to je res nerodno. Tudi vse moje metafore, ki jih napišem ali pa ne napišem, so nerodne, a jim je oproščeno, tako kot je oproščeno poeziji, tudi kadar je nerodna. Ne narodna, nerodna. Ne sprašujem se, kdo mi bo oprostil, ker nisem ničesar storil, razen tega, da sem bil neroden. Saj ne da bi komu hotel slabo, ravno nasprotno; hočem dobro, pa pogosto izpade drugače. Ljudje ne potrebujejo takšne nerodne pozornosti, vsaj ne tako zelo, kot so jo včasih. Pogosto se zgodi, da hočejo ostati takšni, kot so bili od nekdaj, četudi jim gre vse narobe; zato se ne razveselijo tistega, ki je tako neroden, da jim želi pomagati. Najbrž imam to po očetu, čeprav je tudi to lahko izgovor in nič drugega; še en neroden izgovor. Morda pa on sploh ni bil neroden, kdo bi zdaj to vedel. Prepozno je soditi, sploh nekomu, ki tako uporno ponavlja stare napake, tudi njegove napake. Saj ne da bi komu hotel slabo, ravno nasprotno; hočem dobro, pa pogosto izpade drugače. Ljudje ne potrebujejo takšne nerodne pozornosti, vsaj ne tako zelo, kot so jo včasih. Preprosto se mu ni vedno izšlo, kot je želel. Navsezadnje bi lahko bila tudi ta ugotovitev le še en izgovor več. Tudi meni se vedno ne izide tako, kot sem si zamislil. Imel sem nekaj svetlih trenutkov, v njih veliko teme. Ne vem, kaj
Odprto pismo Vladi Republike Slovenije o pomenu branja in sistemskem financiranju šolskih knjižnic

Odprto pismo Vladi Republike Slovenije o pomenu branja in sistemskem financiranju šolskih knjižnic

Bralno društvo, 19. junij ― Odprto pismo Vladi Republike Slovenije o pomenu branja in sistemskem financiranju šolskih knjižnic 18. 06. 2026 Bralno društvo Slovenije je skupaj s sopodpisniki ob zaključku šolskega leta in pred dnevom državnosti na Vlado Republike Slovenije naslovilo odprto pismo o pomenu branja, učenja ter nujnosti sistemske podpore šolskim knjižnicam. V odprtem pismu opozarjamo, da je branje temelj funkcionalne pismenosti, kritičnega mišljenja, kakovostnega učenja in trajnega znanja. Pri razvijanju bralne kulture in zagotavljanju enakih možnosti za dostop do kakovostnega knjižničnega gradiva imajo šolske knjižnice ključno vlogo. Kljub njihovemu pomenu v Sloveniji še vedno ni vzpostavljenega stabilnega in namenskega sistema financiranja za redno posodabljanje knjižničnih zbirk. Vlado Republike Slovenije zato pozivamo k: celostni in strateški podpori bralni kulturi, pripravi nacionalne strategije razvoja šolskih knjižnic, zagotovitvi stabilnega in sistemskega financiranja šolskih knjižničnih zbirk. Odprto pismo je poziv k dolgoročni ureditvi področja, saj kakovostna in dostopna šolska knjižnica ni le podpora izobraževalnemu procesu, temveč pomemben pogoj za razvoj znanja, bralne pismenosti in demokratične družbe. Preberite odprto pismo in seznam sopodpisnikov: Odprto pismo vladi. The post Odprto pismo Vladi Republike Slovenije o pomenu branja in sistemskem financiranju šolskih knjižnic appeared first on Bralno društvo Slovenije.

KUD AAC Zrakogled še v DSP, 24. 6. ob 18:00

Društvo slovenskih pisateljev, 18. junij ―   Na ladjah se gostijo faraoni. Mastijo se z racami in ribami in nalivajo z vinom in polivajo z dišavami. (Klarisa Jovanović, Banket, KUD AAC Zrakogled 2025)   Spoštovani, založba KUD AAC Zrakogled zaokroža svoj trimesečni gostovalni cikel na Društvu slovenskih pisateljev s pesniškim branjem v nizu z naslovom „Ura poezije“. Nastopili bodo pesnica Alenka Jovanovski ter pesnika Marcello Potocco in Gašper Malej. Dobimo se v sredo, 24. 6., ob 18h v Josipinini knjigarni DSP. Branje bosta uokvirila kratka predstavitev založniških načrtov za prihodnost in približek banketa. Vabljeni!

Ko pridem ven in ostanem ujet

Airbeletrina, 18. junij ― Dokumentarni film Ko pridem ven ponuja kompleksen in pretresljiv vpogled v življenja posameznikov, ki navigirajo skozi temačnost kazenskega sistema in lastnih travm. Vendar pa filmsko platno v primeru mojega ogleda ni bilo edino prizorišče; ključni element celotne izkušnje in recepcije filma je postal večinski del občinstva, ki je z nepredvidenimi reakcijami razgalil globlje družbene patologije. Bolj ali manj vsi protagonisti filma izhajajo iz podobnega, izrazito deprivilegiranega okolja, ki ga zaznamujejo medgeneracijski cikli nasilja v družinskih krogih, revščina, zanemarjanje in represivna vzgoja. Med njihovimi pripovedovanji postane očitno, da so ti posamezniki popolnoma ponotranjili patriarhalne vzorce obnašanja in razmišljanja. Potlačitev čustev ter izražanje prek dominacije sta edini orodji, ki so ju poznali za preživetje v okolju, ki jim ni ponudilo alternative. Najbolj tragičen vidik njihovih pripovedi je popolna nezmožnost sistemske refleksije. Protagonisti niso le prevzeli odgovornosti za svoja specifična kazniva dejanja, kar je nujno za osebno rehabilitacijo, temveč so krivdo za večino dogodkov, ki so se jim v življenju zgodili, pripisali sebi. Čeprav je iz njihovih življenjskih zgodb kristalno jasno, da so ujeti v cikle nasilja in sistemske neenakosti, družbenega konteksta ne vidijo. Ta izrazito neoliberalna in individualistična miselnost – ideja, da je vsak sam popolnoma kovač svoje sreče ali nesreče, ne glede na začetne pogoje – zapornike oropa možnosti, da bi razumeli širše vzroke za svoj položaj. Bolj ali manj vsi protagonisti filma izhajajo iz podobnega, izrazito deprivilegiranega okolja, ki ga zaznamujejo medgeneracijski cikli nasilja v družinskih krogih, revščina, zanemarjanje in represivna vzgoja. Kljub prebujanju sočutja pa filmu skozi osebne zgodbe protagonistov nenamerno? manjka globlja sistemska kritika institucije zaporov in družbeno-političnega aparata. Ker se režija osredotoča predvsem na posameznike, nasilj
še novic