Novice

literatura

Naj živi Dialog!

Airbeletrina, 15. julij ― Konec leta 2025 smo pri Društvu za razvoj humanistike izdali prvi dve (demo) številki revije za literaturo in humanistiko Dialog!. Ime in časovno sovpadanje s prenehanjem izhajanja Dialogov, ene najstarejših slovenskih revij, seveda nista naključna. Naš Dialog! je nastal iz želje po nadaljevanju tovrstne revijalne tradicije v Mariboru in kot upor proti vztrajnemu krčenju medijskega prostora za literaturo, umetnostno kritiko in poglobljeno družbeno refleksijo. Glavna pobudnica zanj je Petra Kolmančič, dolgoletna literarna urednica »starih« Dialogov, ki je potem, ko se v okviru uredništva revije niso uspeli dogovoriti o nadaljevanju zgodbe, zbrala okoli sebe novo, bolj literarno obarvano ekipo, ki je bila pripravljena nadaljevati delo. V letu 2025 se je z Emico Antončič, glavno urednico in ustanoviteljico izdajatelja Dialogov, podjetja Aristej, d. o. o., večkrat poskušala dogovoriti o nasledstvu, kar bi omogočilo tekoče nadaljevanje izhajanja revije pod drugim okriljem. Do dogovora nazadnje ni prišlo. Kakšni so pravni, finančni in drugi razlogi za to, ne bom špekuliral – o tem imam premalo neposrednih informacij in konec koncev niti ni (več) bistveno. Dialogi so bili z začetkom leta 2026 tudi uradno ukinjeni in izbrisani iz registra medijev, njihova zdaj že bivša glavna urednica pa je kategorično izjavila, da pravnega nasledstva ne prepušča nikomur. Kar jasno spoštujemo; s pravnega stališča je to pač njena pravica. Morda bi veljalo samo omeniti, da tudi »Aristejevi« Dialogi leta 1994 niso nastali iz nič kot nova samostojna podjetniško-kulturna pobuda, ampak kot nadaljevanje uveljavljene revije, ki je izhajala vse od leta 1965 ter v tem obdobju menjavala izdajatelje, uredniške odbore in tudi sam koncept, ki je nihal od literarnega do bolj splošno kulturnega in družboslovnega. Glavna pobudnica zanj je Petra Kolmančič, dolgoletna literarna urednica »starih« Dialogov, ki je potem, ko se v okviru uredništva revije niso uspeli dogovo
Namesto spomina nasilje

Namesto spomina nasilje

Airbeletrina, 14. julij ― Ko je srbski pisatelj Vladimir Arsenijević v soboto, 11. julija, izstopil iz taksija pod Brankovim mostom v središču Beograda, se je proti njemu napotila skupina mladih moških. Na istem kraju bi morali nekaj ur pozneje pripraviti komemoracijo ob 31. obletnici genocida v Srebrenici. Namesto nje so ga napadli in pretepli, nato pa je bil dogodek odpovedan. Vladimir Arsenijević / Foto: Arhiv Beletrine Arsenijević, pisatelj, mirovni aktivist in eden od ustanoviteljev organizacije KROKODIL, je na prizorišče prišel pred začetkom priprav. Komemoracijo je pod geslom »Ljudje pomnijo ljudi« pripravljala koalicija nevladnih organizacij, fundacij, umetnikov in aktivistov, ki si prizadevajo ohranjati spomin na žrtve genocida. Na platoju so nameravali razobesiti platno z imenom pobude in številom 8372, dogodka pa naj bi se udeležil tudi nizozemski veleposlanik. Na prostoru pa je bila že skupina približno dvajsetih do tridesetih mladih moških. »Takoj ko sem izstopil iz taksija, so se odpravili proti meni in me obkolili,« je Arsenijević dan po napadu povedal za televizijo Nova. Iz večje skupine naj bi se nato izločilo pet ali šest posameznikov, ki so mu stopali tik pred obraz, ga žalili in začeli udarjati. Po njegovih besedah so mu grozili, da je prvi na njihovem seznamu in da je »prišel konec«. Na prizorišču so se pojavili grafiti »Ratko Mladić heroj«, »Slava VRS« in napis o 3627 srbskih žrtvah. Organizatorji so komemoracijo zaradi napada in nevarnosti za udeležence odpovedali. Istega večera je Iniciativa mladih za človekove pravice drugo komemoracijo pripravila na Trgu republike, kjer so v spomin na žrtve prižigali sveče. Na platoju so nameravali razobesiti platno z imenom pobude in številom 8372 Od žalitev do udarcev Prve medijske informacije so dogodek opisovale kot spor, ki naj bi se začel, ko je Arsenijević poskušal preprečiti pisanje po objektu. Iz njegovega pričevanja in poznejše izjave KROKODIL-a pa izhaja, da je bil napad nep

Voranc med arhivom in legendo

Airbeletrina, 13. julij ― Zgodovina je lahko sila zanimiva stvar. Vsaj tako jo skušam predstavljati svojim dijakom in dijakinjam, saj večkrat poudarjam, da nikoli ni dokončno napisana. Vsak trenutek nas lahko preseneti nov vir, ki dopolni ali celo spremeni pogled na posamezen dogodek, obdobje ali zgodovinsko osebnost. Letos denimo obhajamo 100. obletnico smrti Srečka Kosovela, za katerega življenje in delo bi lahko rekli, da ga poznamo do potankosti, predvsem po zaslugi neutrudnih raziskovalcev, ki so dneve, tedne ali celo mesece preživeli v takih ali drugačnih arhivih. Podobno se odstira tudi pajčolan, ki je doslej skrival nekatere manj znane podatke in zanimivosti o življenju ter delu Prežihovega Voranca. Za to je zaslužen mariborski dramatik in pisatelj Tone Partljič. Med bralce je namreč lani jeseni, ob simpoziju na Ravnah na Koroškem, posvečenem koroškemu socialnemu realistu ob 75. obletnici njegove smrti, prišla romansirana biografija, ki obravnava pisateljevo življenje od približno sedemnajstega leta starosti do sredine dvajsetih let prejšnjega stoletja. Zgodovina je lahko sila zanimiva stvar. Vsaj tako jo skušam predstavljati svojim dijakom in dijakinjam, saj večkrat poudarjam, da nikoli ni dokončno napisana. Partljiču zgodovinske teme niso tuje, kar potrjujejo dela, ki jih je v zadnjih letih objavil pri Beletrini (Ljudje iz Maribora, Ljudje z otoka, Veter z vzhoda idr.). Ista založba je izdala tudi Voranca, za zdaj prvi del celotne zgodbe. Iz programa za leto 2026 pa je razvidno, da bo drugi del med bralce prišel septembra letos. Nadaljeval bo časovni lok prve knjige in hkrati razkril nove podatke ter zanimivosti o enem najprepoznavnejših Korošcev. Malo je pisateljev, ki bi bili uspešni tudi na političnem področju. Med njimi gotovo izstopa realist Ivan Tavčar, ki je bil hkrati literat, vodja slovenskih liberalcev in ljubljanski župan. Večina naših ustvarjalcev, ki se je preizkusila v politiki, pa je bila na tem področju precej manj uspešna, nekat
še novic