Ko rodna doba postane drseči svet

Ko rodna doba postane drseči svet

Airbeletrina, 24. januar ― »/…/ kako še nič ne veš o tem. še niti pika na zaslonu niti v trebuhu. pa že tok, ki naju usmerja v svojo smer. kako naju boš vodila vodil vse odslej, zaprisežena vzporednemu svetu, ki se razpira s tabo, izseljujoč se iz tistega, je povil naju.« Odlomek pesmi iz Drsečega sveta (JSKD, 2020), prvenca Nine Medved (1989), je slikovit uvod in v določenem smislu že tudi povzetek pesničine druge, tu obravnavane zbirke Rodna doba (Cankarjeva založba, 2024). Navedeni verzi zjedreno približujejo zlasti doživljajsko izhodišče druge zbirke, čeprav se obe knjigi oblikovno oddaljita. Če je bil prvenec zavezan enotni formalni strukturi, ki je zbirko nekako vezala v dolgo pesnitev, je Rodna dobra v tem oziru bolj razgibana, a nič manj disciplinirana, premišljena. Zbirki sicer veže predvsem pretanjen občutek za metaforično govorico, ki se tokrat očitneje približa izkustvenemu vsakdanu, zaradi česar se Rodna doba zdi nasploh bolj faktična, neposrednejša, oprijemljivejša. S prispodobo bi lahko rekli, da je prvenec veliko bolj gradil pesmi iz svetlobe čustev, idej in zamišljanega sveta, »kot da še pridobivam dovolilnico za / bivanje v meseni obliki« in »razpeta med nekaj / in nekaj / lovim ideje o nečem več, / nečem z barvami, / nečem občasno pozno v noč …«, pričujoča knjiga pa jih (še) bolj očitno ustvarja iz konkretnosti telesa, tudi kot nosilca misli. Pesmi se ukvarjajo z obdobjem v človekom življenju, ko se odloča za in vstopa v novo vlogo, ki jo lahko v ožjem, tj. biološkem smislu razumemo kot odločitev za materinstvo, v širšem pa kot čas, ko smo v življenju najbolj produktivni. Posledično se je v drugi knjigi zožila tudi tematika, zaobjeta že v naslovu. Pesmi se dejansko ukvarjajo z obdobjem v človekom življenju, ko se odloča za in vstopa v novo vlogo, ki jo lahko v ožjem, tj. biološkem smislu razumemo kot odločitev za materinstvo, v širšem pa kot čas, ko smo v življenju najbolj produktivni in spočenjamo ne le otroke, temveč se iz te iste (!) ustvarjalne energij
AirBeletrinin podkast: območje lagodja z Rokom Matkom

AirBeletrinin podkast: območje lagodja z Rokom Matkom

Airbeletrina, 22. januar ― Pascal Bruckner: Pridni sinko (Modrijan, 2015, prevod Jaroslav Skrušný) »Pritegnil me je že sam naslov knjige – zaradi pridevnika ‘pridnost’. Kaj pridnost pravzaprav je? S psihoanalitičnega stališča naj bi pomenila ugajanje, s katerim v bistvu popravljamo neko krivdo oziroma iščemo ljubezen, zapolnjujemo pomanjkanje ljubezni in notranjo praznino. Nisem pa niti slutil, v kakšno branje se spuščam. In moram priznati, da bila ta knjiga v resnici zelo pretresljiva.« Avtobiografsko intoniran roman je bil tako pretresljiv, da je igralca Roka Matka med branjem ves čas držal v območju nelagodja. A vendarle ga ni mogel odložiti. Matek, predvsem gledališki igralec, zadnjih 16 let član igralskega ansambla Gledališča Koper, ki je nastopil v številnih predstavah, tudi v otroških, v glasbenih komedijah in muzikalih, je bil gost tokratnega AirBeletrininega podkasta V območju lagodja. V njem je spregovoril o izkušnji branja Pridnega sinka, romana Pascala Brucknerja (1948). Rok Matek je francoskega pisatelja, esejista, publicista in filozofa, tudi velikega kritika francoske družbe in kulture, ki je maja ‘68 na pariških ulicah prejšnji generaciji zavpila odločen ‘Ne!’, spoznaval z branjem njegovega romana Ljubezen do bližnjega. Že ta je nanj napravil dober vtis. Potem pa se je nekoč primerilo, da je v knjižnici zagledal naslovnico Pridnega sinka.     Fotografija na naslovnici prikazuje malega Pascala in njegovega očeta. Oče sedi v travi, sin stoji in v rokah drži šopek cvetlic. Oba se smehljata. Videti je, da jima je lepo. A naslovnice ne gre brati dobesedno. »Že s prvim opisom zgodbe iz otroštva, ko se mali Pascal uči matematike, vidiš, da zgodba pelje v popolnoma drugo smer. Njihova družinska zgodba je nekaj povsem nasprotnega od pričakovanje, še toliko bolj glede na to, da je Pascal Bruckner filozof, pisatelj in esejist. Bil sem popolnoma presenečen, kako lahko človek v tako emocionalno zahtevnih pogojih sploh zraste v velikega misleca. Lahko bi se namreč konč

Cvetka Bevc: Očku ne bom več pisal pisem (Nada Breznik)

Sodobnost, 21. januar ― Nada Breznik   Cvetka Bevc: Očku ne bom več pisal pisem. Ljubljana: Družina, 2024.     Cvetka Bevc, pisateljica, pesnica, scenaristka in muzikologinja, si je za svoj mladinski roman Očku ne bom več pisal pisem izbrala tabuizirano temo o izgubi, smrti in zadnjem slovesu, temo, o kateri se zlasti pred otroki največkrat molči, tudi kadar gre za smrt v družini. Z romanom se je leta 2022 na literarnem natečaju za nagrado svetlobnica, ki ga razpisuje založba Družina, uvrstila med prve tri. Pripoved je avtorica položila v usta dvanajstletnemu dečku Denisu, ki je v prometni nesreči izgubil očeta. Roman izpoveduje njegova prizadevanja, da bi se v prvih dveh mesecih po nesreči pogumno prebil skozi dneve, v katerih je njegovo življenje zasukano na glavo. Pogumno pomeni zadrževati solze, ne omenjati očeta, živeti kot vsi drugi člani družine, ki se vedejo, kot da se ni nič zgodilo. A zgodile so se velike spremembe: selitev, ločitev od prijateljev in sošolcev, prilagajanje na novo okolje, predvsem pa je z očetovo smrtjo nastopila ogromna praznina. Kot bi mu spodmaknili tla pod nogami, kot da se je pomračilo nebo nad njegovo glavo. Vendar pisateljica ne prikaže le dečkove bolečine in čustev, na očeta je bil zelo navezan, temveč tudi odnose med družinskimi člani, ki drug pred drugim, zlasti pa pred Denisom, skrivajo svoja čustva in misli ter se o pokojniku ne pogovarjajo, domnevno zato, da ne bi fantu povzročili še več bolečine. Spregovori tudi o odzivih v širšem okolju, o nepremišljenih izjavah, ki otroka po nepotrebnem izpostavljajo in ga, že tako skrajno ranljivega, dodatno vznemirjajo. Zadrega pred žalujočimi, še zlasti pred žalujočimi otroki, je vseprisotna, saj prijatelji in znanci pogosto ne najdejo pravih besed, ki bi bile v tolažbo in opogumljanje. Če se na začetku knjige zdi, da se z nizanjem Denisovih dogodivščin z novimi prijatelji, junačenji med vrstniki, s plaho prvo simpatijo bolečina umika, da bodo fantovske norčije same po sebi prinesle p

NAGRADA ZA NAJBOLJŠO KRATKO ZGODBO 2025

Sodobnost, 21. januar ― Revija Sodobnost razpisuje natečaj za nagrado za najboljšo kratko zgodbo leta 2025. Nagrada znaša 1000 evrov in bo podeljena ob navzočnosti sodelavcev revije in drugih uglednih gostov na prireditvi v Ljubljani. Nagrajena zgodba in šest nominiranih besedil bo objavljenih v reviji Sodobnost. Poslana besedila bo ocenjevala tričlanska žirija. Avtorji, ki želijo sodelovati, naj pošljejo s […]

NAGRADA ZA NAJBOLJŠI SLOVENSKI ESEJ 2025

Sodobnost, 21. januar ― Revija Sodobnost razpisuje natečaj za najboljši slovenski esej leta 2025. Zmagovalec bo prejel nagrado v znesku 1000 evrov, ki bo podeljena ob navzočnosti sodelavcev revije in drugih uglednih gostov na prireditvi v Ljubljani. Šest najboljših esejev (vključno z nagrajenim) bo objavljenih v reviji Sodobnost. Besedila bo ocenjevala tričlanska žirija. Avtorji, ki želijo sodelovati, morajo svoja besedila v treh izvodih poslati najpozneje do 15. marca 2025 na naslov: KUD Sodobnost International, Suhadolčanova 64, 1231 Ljubljana. Besedila avtorjev, ki ne bodo upoštevali vseh pogojev, bodo izločena.   Pogoji so: a) besedila je treba opremiti s šifro, b) v posebni ovojnici, označeni z isto šifro, je treba priložiti ime, priimek, naslov, telefonsko številko in elektronski naslov, c) esej naj bo splošne oz. literarne narave; strokovnih esejev z opombami žirija ne bo upoštevala, č) avtorji smejo sodelovati z največ tremi prispevki, ki morajo biti poslani ločeno, d) avtorji ne smejo biti člani uredniškega odbora Sodobnosti, e) eseji ne smejo biti krajši od 20.000 in ne daljši od 40.000 znakov s presledki.   Nagrada vsebuje tudi honorar za objavo eseja. Za objavo predlagani eseji bodo honorirani. The post NAGRADA ZA NAJBOLJŠI SLOVENSKI ESEJ 2025 appeared first on .

PESNIŠKI TURNIR 2025

Društvo slovenskih pisateljev, 21. januar ― Pesniški turnir že 25. leto izbira najboljšo slovensko neobjavljeno pesem Neobičajna pesniška prireditev že leta meri utrip sodobne slovenske poezije in ponuja izbrano poezijo na dobro obiskanih dogodkih. Organizatorji so pravkar objavili letošnji nagradni natečaj.   Leta 2001 je Zora A. Jurič po romanu Marpurgi Zlate Vokač Medic povzela idejo o viteškem pesniškem turnirju (v […]
še novic