Airbeletrina, 20. januar ― September me je ujel novembra, ko sem se ravno aklimatizirala na Irsko in njihovo neskončno jesen. Skozi knjigo (in na daljavo) sem videla svoje okolje jasneje, čeprav izkušnje niso bile nujno moje. Zadela me je kot kladivo, me vlekla iz zgodbe v zgodbo, skozi en pravi v drugi, posvojeni spomin. Verjetno je pripomoglo, da sem ob njej brala Leta Annie Ernaux, v katerih avtorica prav tako popisuje življenje dekleta od otroštva pa do odraslih let, v katerih se kot v zrcalu spominov odseva tudi okoliška družba. V svojem tretjem romanu se Ana Schnabl (1985) posveča tematiki družinskega nasilja in dolgotrajnih posledic na njegove žrtve. Zgodba spremlja občutljivo, a prodorno deklico Evelin od otroštva do odraslega življenja ženske z uspešno kariero in lastnim stanovanjem. Četudi se iz svoje preteklosti vsaj navidezno uspešno izkoplje, pa na čustveni ravni ostaja ujeta v stiske, ki sta jih skozi čas v njej povzročila nasilni oče in neodločna, a ljubeča mati. Že kot otrok je Evelin veliko razmišljala o tem, kar se je dogajalo okoli nje; prevpraševala je stavke, ki so jih izrekali odrasli, njihove reakcije na njena dejanja, pa tudi lastne misli in občutke, ki se jih je, zavoljo preživetja, sčasoma naučila potlačiti. Evelin skozi življenje išče pot do sebe kot polnovredne osebe in ne zgolj ene izmed posledic neuničljivega patriarhata. Ana Schnabl se teme loti previdno, a obenem neprizanesljivo, saj nasilnih prizorov ne olepšuje, pač pa jim ponudi prostor, da se izrazijo v vsej boleči celoti. Hkrati skozi dnevniške zapise, dialoge v obliki dramskega teksta in telefonska sporočila prikazuje, kako kompleksen in zagoneten je tovrstni položaj za tiste, ki so vanj vpleteni. Zadela me je kot kladivo, me vlekla iz zgodbe v zgodbo, skozi en pravi v drugi, posvojeni spomin. Evelin živi z mamo in očetom v veliki hiši, »največji v njihovi ulici«, vendar stvari med njenimi stenami niso tako lepe, kot se morda zdi. Oče veliko pije, zaradi česar je pogosto nasilen do Evelin

Airbeletrina, 17. januar ― Počivaj v miru, David Lynch (1946–2025). Dolgim letom strastnega kajenja je sledil emfizem, pljučna bolezen … in sinoči so splet preplavile fotografije velikega ameriškega filmskega režiserja, pospremljene z zahvalami in pozdravi tja onkraj. Srečal sem ga pred 19 leti na filmskem festivalu v Benetkah, kjer sem bivakiral kot poročevalec Primorskih novic. Avtor temačnih mojstrovin Eraserhead, The Elephant Man (Človek slon), Twin Peaks, Blue Velvet (Modri žamet), Wild at Heart (Divji v srcu), Lost Highway (Izgubljena cesta), Mulholland Drive in drugih, režiser, slikar, glasbenik, igralec in fotograf, velemojster nadrealističnega podobja, portretist pošastnega sveta nočnih mor, ki se mu je uspelo zažreti globoko v našo kolektivno podzavest, je na 63. beneški Mostri prejel zlatega leva za življenjsko delo. »David Lynch se je zasanjano zazrl nekam v daljavo.« (Fotografija: Andraž Gombač) Pisalo se je tisto bogato beneško leto 2006, ko so po 63. Mostri švigali Catherine Deneuve, Helen Mirren, Juliette Binoche, Scarlett Johansson, Ben Affleck, Clive Owen, Kenneth Branagh, Emilio Estevez, Lindsey Lohan, Christian Slater, režiserji Oliver Stone, Brian De Palma, Paul Verhoeven (to je tisti, ki je režiral Prvinski nagon), Spike Lee, Alfonso Cuarón … in še mnogi. Seveda tudi Meryl Streep, nekaj o letanju za njo sem že spisal v sosednjem članku na AirBeletrini. Prizor iz Modrega žameta (1986): Laura Dern, Isabella Rossellini in Kyle MacLachlan, znan tudi iz kultnega Twin Peaksa. Tamle sem tudi pojasnil, kdo in kako zvezdnikom lahko postavlja vprašanja. Že leto prej sem na svoji prvi beneški tiskovki ugotovil, da je treba prepričati moderatorja, ki sedi ob robu mize in motri novinarje, presoja, kdo je pravšnji, da postavi vprašanje. Ko se mi je uspelo prebiti med tiste, ki smejo, se mi je smejalo. In tako sem si vprašanje izboril tudi na tiskovki z Davidom Lynchem. Ki je med predstavitvijo novega filma Inland Empire – poslovenjenega v Notra

Airbeletrina, 15. januar ― Zakorakali smo v novo leto, torej je čas za tradicionalni AirBeletrinin prelet knjig, ki nas bodo razveseljevale in bogatile letos. Očitno niti letos kakovost nič ne upada, nasprotno, še krepi se, za povrh se obeta vse več knjižnih presežkov novih slovenskih založb. Naj bo leto srečno, zdravo, mirno, uspešno … in polno dobrega branja! Manca Košir: Manj je mene, bolj sem Jaz (Goga) Obsežno biografsko knjigo o profesorici, novinarki, prostovoljki, igralki, pisateljici, političarki in ljubezničarki Manci Košir bo iz njenih avtoreflektivnih odlomkov sestavil in povezal Žiga Valetič. Prvoosebna pripoved bo ponudila pregled Mančinega življenja od zgodnjega otroštva in igralsko-manekenskih korakov prek študija, novinarskega aktivizma in družinskega življenja do pionirskih televizijskih oddaj, profesorske kariere in številnih javnih angažmajev: bila je spodbujevalka knjižnega branja, ambasadorka radostnega staranja, zelena političarka, epistolarna dopisovalka, mistična pesnica in borka za paliativno oskrbo ter detabuizacijo smrti. Fotografija: Andraž Gombač Erica Johnson Debeljak: Samo seks (Mladinska knjiga) Erica Johnson Debeljak je avtorica številnih žanrsko hibridnih del, ki prepletejo memoaristiko in esejistiko v svojevrstno avtofikcijo. Njena zadnja knjiga Devica, kraljica, vdova, prasica je izjemno priljubljena med bralci in razglašena za knjigo leta 2021, prihajajoči roman Samo seks pa na podoben način črpa poglavitno iz prvoosebne izkušnje, pa tudi iz družbene analize, ko govori o ženskem telesu, še posebej o starejšem ženskem telesu kot polju političnih, erotičnih in drugih razmerij moči. Samo seks naj bi razmerje med partnerjema poenostavil na zgolj telesni užitek, vendar pa, kot lahko razberemo iz romana, je tudi samo seks zelo zapleten. Fotografija: Andraž Gombač Eva Mahkovic: Pogovori z Bogom (No! Press) Drugo delo, ki se ga veselimo v drugem letniku založbe No! Press, je Pogovori z Bogom Eve Mahkovic. Kot vedn