Airbeletrina, 7. februar ― »O, glej ga! Še vedno se odlično drži!« mu korak zastane na pobočju Hriba svobode, ko sredi živahnega besedovanja uzre sloviti spomenik. Dragan Živadinov, gledališki režiser, ki bo drevi na osrednji proslavi ob kulturnem prazniku v Cankarjevem domu v Ljubljani prejel veliko Prešernovo nagrado za življenjski opus, je sprejel povabilo: odpeljimo se intervju naredit v Ilirsko Bistrico. V njegov »zavičaj«. Tja, kjer je pred 65 leti stopil na pot. Tja, kjer smo v ponedeljek skupaj stopali po sledeh njegovega prvega desetletja življenja. Dragan, iz sive Ljubljane smo se pripeljali v sončno Ilirsko Bistrico … »Ne, najprej smo prišli do Knežaka in Šembij. To sta bila vedno ključna kraja na poti sem – ker se tam odpre pogled proti jugu, proti Ilirski Bistrici, proti Brkinom, tam sem se iz postojnsko-pivškega hladu vedno pomaknil proti tistemu, kar je bilo zame lepo. Proti reki Reki, presvetljeni Ilirski Bistrici in kozmičnemu Kvarnerju.« Dragan Živadinov: »Izvrstna, odlična in predvsem občutljiva. Oče Ilija je bil Bolgar, preminil je pred desetimi leti. Mama Ivanka je Gorenjka.« (Fotografija: Maja Pertič Gombač, Primorske novice) Na poti sem ste se oglasili na telefon, poklepetali z mamo Ivanko. V Ilirski Bistrici obujate spomine na očeta Ilijo. Kakšna starša sta bila? »Izvrstna, odlična in predvsem občutljiva. Oče je bil Bolgar, preminil je pred desetimi leti. Mama Ivanka je Gorenjka. Po drugi svetovni vojni se je bila stara mama zaradi zunanjih okoliščin, zaradi nacionalizacije in tudi zaradi družinskih vzrokov, primorana seliti. Prišla je v Ilirsko Bistrico, postala je vodja delavske menze v tovarni Lesonit. Sem je pritegnila tudi svojo hčer, mojo mamo. Tu je bil že postaven mladenič, pameten, ime mu je bilo Ilija …« »Pravijo, da sem se rodil na počasni vožnji med močnim sneženjem, kakršno je bilo v teh krajih redko že tedaj.« Najbrž v vojašnici, a ne? »Da. Ko sta me že spočela, se Ilija še ni mogel poročiti, ker določeno število le