Airbeletrina,
3. februar
―
Ne poznam nikogar, ki bi knjige tako močno ljubil, kakor jih Urška Taufer, pa hkrati z njimi ravnal veliko manj skrbno, kakor bi na podlagi te velike ljubezni pričakovali. Igralka SNG Nova Gorica je bralka že od malih nog. To niti ne preseneča, saj izhaja iz družine, kjer imajo knjige prav posebno mesto in kjer ne le berejo, temveč tudi pišejo. Če ne knjig, pa gledališke tekste. V Urškinem otroštvu doma niso imeli televizije, pa tudi zdaj v njenem ljubljanskem stanovanju kraljujejo predvsem knjige. Niso le na knjižnih policah, temveč jih najdemo povsod, v vsakem prostoru. Njene knjige so pri prijateljih, knjige prijateljev pa tudi na njenih knjižnih policah. Kadar jo obiščem, tako včasih domov odnesem tudi kako svojo, ki sem jo že pogrešala, pa nisem vedla, kam je zašla. Urška pripoveduje, da je veliko knjig pri njej tudi zato, ker z njimi ni ravnala spoštljivo in jih knjižnica ni več sprejela. »V vseh teh letih sem v knjižnici pustila kar veliko denarja,« prizna. Bere vse žanre, knjigo za knjigo, že vse življenje. Tudi v obdobjih intenzivnega študija ali dela si je vsaj pred spanjem vedno vzela čas za branje.
Urška Taufer v prijetni popoldanski družbi (Fotografija: Andraž Gombač)
Babičine zgodbe je poslušala po telefonu
V njenem stanovanju v Kosezah najdemo knjige večinoma v slovenščini, saj najraje bere v materinščini. Nekaj je sicer knjig v italijanščini, angleščini, hrvaščini, tu so tudi pozabljeni latinski in starogrški slovarji. Pravi, da je že od otroštva nesistematična bralka, ki jo zanima celotno leposlovje in bere vse, kar dobi v roke. »Sem edinka, in ne le da berem od otroštva, temveč so mi v otroštvu tudi vsi brali – oče, mama, varuške, pa tudi babica po telefonu. Poklicala me je zvečer, takrat še po stacionarnem telefonu, vendar z zvočnikom. Pod telefon sem si namestila blazino in velikokrat kar zaspala, babica pa je brala še naprej. Nekega večera pa je mama ob vrnitvi domov slišala samo tišino. Poklicala je babico, ki pa se ni og