Knjižnica Slovenska Bistrica, 12. februar ― V dnevni čitalnici osrednje knjižnice je bila v ponedeljek, 10. 2. 2025, gostja literarnega večera pisateljica Mojca Rudolf. Mojca Rudolf je plodovita vsestranska pisateljica, ki je do sedaj izdala 24 knjig, od tega jih je prvih sedemnajst izšlo pri različnih založbah. Zadnjih sedem je po pisateljskem premoru izdala v samozaložbi. Piše za otroke, mladino in tudi za odrasle. Za knjigo Zmenki, ki na simpatičen in doumljiv način prikazuje Ivana Cankarja, je leta 2020 prejela Priznanje za najboljše prozno delo izdano v samozaložbi. Avtorica je obiskovalcem zaupala, kako je potovanje s hčerko dejansko spremenilo tok življenja vsej njeni družini. Počitnikovali sta na enem izmed grških otokov, kjer sta spoznali in se resnično spoprijateljili z družino iz Irske. Sledilo je potovanje na Irsko. Zgodovina, kultura, ljudje, narava, … dežela jo je očarala in prevzela. Odraz potovanja in raziskovanja je nastanek pisateljičine bralne uspešnice, trilogije Temačna skrivnost Irske: Solze, ki jih ni, Nasmeh, ki molči in Žalost, ki bledi, kjer odkriva temačne skrivnosti Irske. Izdana trilogija jo je dejansko izčrpala in je ob koncu celo zbolela. Pisateljica je na vprašanje, katero svoje delo ima najraje oziroma na katero je najbolj ponosna, odgovorila: »Najbrž je za pisatelja na to vprašanje najtežje odgovoriti.« Zagotovila pa je, da je ob pisanju njenega zadnjega dela, ki je hkrati prva slovenska potopisna kriminalka Lep dan za (h)umor, izjemno uživala. Zbranim je ob simbolično postavljenih vprašanjih in pravilnih odgovorih podarila knjigi. Mojca Rudolf piše novo, kot jo imenuje, turistično kriminalko, ki je umeščena na hrvaške otoke. (Tanja Jakolič)

Airbeletrina, 12. februar ― Bralke in bralce po deželah nekdanje Jugoslavije je presunila novica, da je zastalo srce lucidnega, ostrega, duhovitega srbskega pisatelja, novinarja in kolumnista Teofila Pančića (1965–2025). Rodil se je v Skopju, odraščal je v več mestih nekdanje Jugoslavije, več let v Zagrebu, ki ga je še posebej zaznamoval. Tam je stopil na novinarsko pot, v začetku devetdesetih pa se je ustalil v Srbiji. V Beogradu in Novem Sadu. Od leta 1993 je bil kolumnist beograjskega tednika Vreme, kjer je bil do smrti tudi literarni kritik in urednik kulture. Njegove prispevke so objavljali tudi Radio Svobodna Evropa, Jutarnji list, Autonomija, Republika, Sarajevske sveske, Pogledi, Literatura … »Vsako zlo in krivico je videl kot nekaj, proti čemur se je treba bojevati. Pisal je izvrstno, zato ker se ni bal izražati svojega mnenja oziroma se ni bal tega, kam bi ga to lahko odpeljalo. Bil je brezhibno intelektualno pošten, kar sem mu, priznam, zavidal,« je v nekrologu, objavljenem tudi v spletnem časopisu Disenz, zapisal njegov bosansko-črnogorski kolega Andrej Nikolaidis. In prav z navajanjem Nikolaidisa se prične Pančićev esej Kodeljevo 1987, objavljen v knjigi Aleja Viktorja Bubnja, ki je leta 2016 v prevodu Tomaža Gerdine in okviru festivala Fabula izšla v žepni Beletrini. Naj mojstrove besede še naprej grmijo – kakor dobri stari rock! Teofil Pančić (1965–2025) (Fotografija: Matej Pušnik) *** Andrej Nikolaidis ima prav: nostalgija pospešuje prodajo. The Pixies so se po njegovih besedah spet zbrali, da bi prodali nostalgijo tistim, ki jo bodo radi kupili, tistim, v katerih nostalgiji je zanje dovolj prostora. Ali to pomeni, da je tisto, po čemer smo »nostalgični«, resnično že nujno mrtvo, in četudi občasno vstane od mrtvih, to le poudarja njegovo nepreklicno mrtvost? In če vse to drži, kje je v vsej tej zgodbi Nick Cave? Ta tip namreč vsa ta leta ni odhajal nikamor in se tako nima kam vračati, da bi »prodajal nostalgijo«: za kaj takega je še preveč živ. K