Airbeletrina, 28. marec ― Za nami je materinski dan. Vsako leto mi vzbudi nelagodje. Otrok nimam. Moja mama, ki bi jo lahko ob tem dnevu obdarila z rožami ali, še raje, jo peljala na kavo in tortico, kot sva to včasih počeli, pa je žal že pokojna. Zato se vsako leto 25. marca, če se le da, v velikem loku izogibam družbenim omrežjem, saj dobro vem, da jih bodo spet preplavili zapisi o materinstvu kot pomembnem poslanstvu, verzi iz pesmi Toneta Pavčka, ljudje bodo na svojem zidu objavljali fotografije svojih mam ali pa voščilnice svojih otrok. Tudi letos je bilo tako, med vsesplošno evforijo praznovanja tega dne pa je bilo opaziti komaj kak prispevek, ki je ostal prizemljen ali je pozornost usmeril še v kak drug vidik materinstva poleg tistega, ki je v družbi vsesplošno prisoten, tj. materinstvo kot ideal in prepričanje, da smo ženske rojene za vlogo matere. »Sprašujem se, koliko žensk sploh hoče imeti otroke in koliko je takih, ki so celo življenje poslušale, da je imeti otroke nekaj, kar ženske pač počnejo.« »Živim življenje, ki si ga želim, in počutim se dobro v svojem telesu, pa čeprav mi nekateri ljudje še vedno govorijo, da bom obžalovala svojo odločitev [ne imeti otrok].« »Zdaj sem v svojih šestdesetih in tako vesela sem, da sem pri dvajsetih spoznala, da otroci niso zame. Nikoli nisem obžalovala svoje odločitve.« Med vsesplošno evforijo praznovanja tega dne je bilo opaziti komaj kak prispevek, ki je ostal prizemljen ali je pozornost usmeril še v kak drug vidik materinstva poleg tistega, ki je v družbi vsesplošno prisoten. To je le nekaj zapisov, ki so jih posameznice objavile na strani @wearechildfree na Instagramu. Gre za skupnost ljudi, ki slavijo življenje brez otrok in kjer se ženske, ki z drugimi delijo svoje izkušnje, vzajemno podpirajo pri tej odločitvi. In čeprav je obstoj te in podobnih skupin seveda nekaj pozitivnega ter lahko deluje na posameznico ohrabrujoče, je hkrati že to, da morajo ženske tako ali drugače ves čas razlagati lastno odločitev, zakaj ne