Novice

literatura

Katarina Šeme: Iz jame (Katja Štesl)

Sodobnost, 31. marec ― Katja Štesl   Katarina Šeme: Iz jame. Ljubljana: VigeVageKnjige, 2024.   Iz jame je drugi dolgometražni strip avtorice obetajoče nove generacije slovenskih vizualnih pripovedovalk in pripovedovalcev. Leta 2022 nas je z izidom knjige Sumatra: leto na tropskem otoku, ki govori o njenem življenju med štipendirano študijsko izmenjavo v Indoneziji, presenetila z obsegom in zahtevnostjo naloge, ki si jo je zadala, saj se stripovsko ustvarjanje pogosteje pričenja s krajšimi deli in postopnim usvajanjem pristopov k mediju. Če je bila Sumatra preizkus potrpežljivosti in vzdržljivostni trening, je Iz jame izraz učljivosti in umetničinega napredovanja v razumevanju stripovske forme in implementaciji novih znanj ter opažanj, ki se kaže v premišljeni strategiji pripovedovanja in preudarni rabi konvencij. Dogajanje pokriva medijsko odmevno, več kot 30 ur trajajočo jamarsko reševalno akcijo na Notranjskem aprila 2023, katere del je bila tudi avtorica. Zaradi odpadanja kamenja se je hudo ponesrečila jamarka iz skupine raziskovalcev, za nameček pa se je to primerilo v težko dostopnem predelu jame. Gre za resnično osebno izkušnjo, ne pa tudi za osebno izpovednost; kljub temu da je avtorica na podlagi opravljenih intervjujev vključila perspektive več sodelujočih v intervenciji, niso v ospredju njihovi karakterji, temveč profesionalnost, v ključnih trenutkih pa je skozi predanost nalogi reševanja življenja prikazana tudi njihova nemara še pomembnejša človečnost. Dokumentarni strip je s svojimi specifikami in omejitvami, ki jih prinaša nefikcijska narava snovi, zahteven žanr. Ker sta potek posameznih dogodkov in delovanje vključenih ljudi znana in določena, ni manevrskega prostora za poljubne domišljijske variacije, zastranitve in dodatke. Obenem gre za osebe, ki živijo med nami, za trenutke, ki so bili za vpletene mučni in strašni, zato morajo avtorji verodostojno in dostojanstveno poročati, skrbeti za pravilnost in celovitost prikazanega. Odgovornost ni majhna,

Ivo Svetina: Mal di mare (Vid Karlovšek)

Sodobnost, 31. marec ― Vid Karlovšek   Ivo Svetina: Mal di mare. Ljubljana: Založba Književno društvo Hiša poezije (Zbirka Poetikonove lire), 2024.   Gaspara Stampa (1523–1554) velja za največjo in najpomembnejšo pesnico italijanske renesanse. Rojena je bila v premožno padovsko plemiško družino; po očetovi smrti se je družina (poleg Gaspare še sestra Cassandra, brat Baldassaro in njihova mati) preselila v Benetke, kjer se je pesnica poglobljeno seznanila s takratno umetnostjo. Napisala je 311 pesmi, večinoma ljubezenskih, v dnevniški formi. Poleg pesnjenja se je ukvarjala tudi z glasbo; igrala je na lutnjo in ustvarila vrsto madrigalov, ki jih je tudi sama izvajala. Njeno življenje je pomembno, pravzaprav ključno zaznamovala ljubezenska afera z grofom Collaltinom di Collaltom, ki je navdihnila večinski del njene lirike. Razmerje se je končalo leta 1551, kar je Gasparo pahnilo v dolgotrajen obup, žalost in bolečino; večina njenih pesmi naj bi nastala prav v tem obdobju. Leta 1554, kmalu po Gasparini smrti, je njena sestra Cassandra izdala vse avtoričine pesmi v zbirki Rime di Madonna Gaspara Stampa. Razlog Gasparine smrti je bila nekajtedenska huda bolezen, ki so jo spremljale mrzlica, visoka vročina in kolike. To bolezen so takrat imenovali mal di mare. Mal di mare je najnovejše literarno delo priznanega pesnika, dramatika in esejista Iva Svetine. Za svoj okvir jemlje Gasparino življenjsko zgodbo z izrazitim poudarkom na pesničinih ljubezenskih čustvih. Ob natančnejši zvrstni opredelitvi besedila se bralec znajde pred nekakšno dilemo – na prvi pogled se namreč zdi, da gre za zbirko (sicer tematsko in dramaturško medsebojno povezanih) 125 pesmi. Slog je namreč izrazito pesniški, poetičen; prav tako je zgodba oziroma fabula (tj. zunanje dogajanje) prikrita in zgolj nakazana ter nikakor ni v ospredju. Delo je razdeljeno na 125 krajših enot, ki bi jih lahko zlahka dojemali kot posamezne pesmi v prozi; kot dele konceptualne pesniške zbirke. Toda – delo je podnaslovljeno

Andrej Blatnik: Besedi na sledi

Sodobnost, 31. marec ― Andrej Blatnik Besedi na sledi   /…/ Tkanine gladine   Iz Purija sem letel do Kalkute, ki se mi je zdela prehrupna in prekaotična za moje trenutno kaotično razpoloženje, tako da sem tam zdržal samo dve noči, na hitro pogledal knjigarne in nadaljeval do Sundarbanov, z mangrovami gosto poraščenega in s kanali prepredenega območja ob bangladeški meji. Tja me je pripeljal Amitav Ghosh z romanom Lačna plima. Kraje za pot si izbiramo vsak po svoje, zaradi priporočil prijateljev, zaradi ljubih jedi ali pa gremo preprosto tja, kamor je mogoče leteti najceneje. Sam grem rad po sledeh besede in vem, da nisem edini. Ko je Sonja Porle leta 1997 objavila uspešnico Črni angel, varuh moj, se je število slovenskih obiskovalcev Burkine Faso podeseterilo. Nekateri so se ji po vrnitvi sicer pritoževali, da zakaj je tako lepo opisovala to deželo, če pa res ni lepa, a vsaj šli so tja, videli in presodili. V Parizu neprestano srečujete ljudi, ki obiskujejo kavarne, v katerih je posedal Sartre, iščejo, kje je stanovala Gertrude Stein ali kje je hotel Rachou, v katerem so se drogirali bitniki. V Mehiki je Cuernavaca postala moja postaja na poti zaradi osrednje vloge v romanu Malcolma Lowryja Pod ognjenikom, v Tangerju pa se je bilo treba usesti v kavarno, kjer je svoj čaj pil Paul Bowles. (Bowles je petdeset let živel v Tangerju in je v mestu brez posebnih turističnih mikavnosti postal ena glavnih izletniških točk.) Vendar Portu Moresbyju (zanimivo, da Bowlesov lik nosi enako ime kot glavno mesto Papue Nove Gvineje!) iz Zavetja neba nisem sledil skozi Saharo. Morda v naslednjem življenju, trenutno je vendarle prekratko za vse poti, na katere bi rad stopil. Tudi pot do Lačne plime je bila svojevrstna. Ko sem pred leti nekje v Goi kolesaril od svojega prenočišča proti obali, se je bilo treba ustaviti in spiti kak vroč čaj, da bo vročina vsenaokrog znosnejša, in zaklepetal sem se z Angležinjo, ki se je zadnje desetletje, tako mi je povedala, trudila s komaj kdaj obl

Pogovori s sodobniki: Alenka Urh s Tino Bilban

Sodobnost, 31. marec ― Pogovori s sodobniki Alenka Urh s Tino Bilban   Urh: Ste urednica, literarna kritičarka, raziskovalka, pisateljica, predsednica slovenske sekcije IBBY, članica strokovne komisije za izdajo Priročnika za branje kakovostnih mladinskih knjig, skratka, književnosti oziroma, natančneje, mladinske književnosti se poklicno lotevate z več vidikov. Vam je katera od teh poti najljubša in ali ji sorazmerno s tem tudi uspete nakloniti največ časa? Od kod sploh zanimanje za mladinsko književnost?   Bilban: Različne poti, po katerih se srečujem z mladinsko književnostjo, so se oblikovale postopoma – začelo se je z literarno kritiko, ko sem že nekaj časa pisala za danes že pokojni Ampak in Literaturo, so me povabili k sodelovanju pri Priročniku za branje kakovostnih mladinskih knjig. Tam me je še posebej pritegnila stvarna literatura za mlade bralce oziroma tako imenovane poučne knjige, ki so v našem prostoru pogosto spregledane. In tako se je zgodba počasi odvijala naprej. Čeprav so moji začetki na teh poteh pogosto povezani s književnostjo za odrasle, sem se vedno bolj posvečala mladinski književnosti. Produkcijo mladinske književnosti, tako domačo kot mednarodno, dobro poznam, skupaj z njenimi specifikami, in na tem področju se dobro počutim, hkrati pa tudi tu z veseljem prehajam med svetovi. Srečevanje z mladinsko književnostjo z različnih vidikov – v vlogi urednice, kritičarke, avtorice – seveda zahteva nekaj distanciranja od del, pri katerih sodeluješ. Po drugi strani pa so izkušnje z druge strani pogosto izjemno koristne – kot sicer v življenju je tudi tu razumevanje perspektive drugega dragoceno. Kot urednica lažje razumem avtorske zagate, kot avtorica lažje umeščam kritiške odzive itn.   Urh: Presečišča vseh zgoraj naštetih vlog so bržkone uredniško/kritiško presojanje, vrednotenje, razločevanje … Kaj pri literarnem delu ocenjujete kot najpomembnejše in kaj menite, da mora kakovostna mladinska literatura prinašati bralcem?   Bilban: Vsa odlič

Žiga Valetič: Zapuščina Mance Košir in pobuda za slovenski dan branja

Sodobnost, 31. marec ― Žiga Valetič   Zapuščina Mance Košir in pobuda za slovenski dan branja   /…/ Slovenski dan branja?   Zgodba z organizacijo Mančinega dneva branja, ljubezni in navdiha je nekoliko krajša, upam pa, da bo njen učinek daljnosežen. Profesor Marko Pavliha je dan po Mančinem pogrebu na Facebooku objavil poziv, ki ga je primarno naslovil na različne organizacije: »Predlagam, da 5. marec, rojstni dan dr. Mance Košir (1948–2024), matematičarke, novinarke, univerzitetne profesorice, pesnice, pisateljice, manekenke, filmske igralke, strastne bralke, prostovoljke, ambasadorke radostnega staranja, darovalke, matere, babice in prijateljice, razglasimo za Mančin dan ljubezni in književnosti. Praznovali bi ga z nizom literarnih dogodkov, ki bi se vsakič odvili v drugem kraju in knjižnici po Sloveniji. Namenjeni bi bili zlasti promociji bralne kulture in povezovanju dobrohotnih ljudi v imenu ljubezni do književne umetnosti, ne glede na starost, spol, izobrazbo, versko ali politično prepričanje ali katero koli drugo osebno okoliščino. Na ta svečani dan bi takisto podelili Mančino nagrado za najboljšo literarno stvaritev, o čemer bi odločala posebna žirija po vzoru Rožančeve komisije za esejistiko. Mančin sklad bi se napajal s prostovoljnimi prispevki, dobrodelnimi akcijami in iz drugih domačih in evropskih virov. Nekoč bi morda lahko omogočil tudi kakšno štipendijo. Pri uresničitvi tega predloga sem kajpak pripravljen pomagati po svojih najboljših močeh, da ne bo ostal zgolj pri dobrih namerah in besedah. Prosim vas, da razmislite o tej pobudi, jo delite naokoli in jo aktivno podprete.« Poziv so ljudje delili kar 355-krat, toda v naslednjega pol leta ni nobena od institucij vzela te pobude povsem za svojo. Ko sem med sestavljanjem Mančinih knjig videl luč na koncu tunela, se pravi možnost, da lahko uspešno zaokrožim projekt, sem obenem pomislil na to, da bi, če nič drugega, 5. marca vsaj nekaj Mančinih prijateljev in prijateljic povabil na spominsko srečanje v

Ivan Verč: O pretoku informacij

Sodobnost, 31. marec ― Ivan Verč O pretoku informacij   Prevod kot dodatek in nadomestilo. Ko prevajalec prenaša v italijansko besedilo slovenske žlikrofe, izbira med dvema možnostma: a) ohrani izvorni leksem in ga opremi z ležečim tiskom, navednicami ali opombo pod črto; b) z leksemom ravioli prenese slovensko nacionalno jed z idrijskega območja v italijanski jezikovni svet nacionalnih jedi z območja Emilije Romanje (priprava jedi je podobna). V prvem primeru bo italijanski bralec dobil dodatno informacijo, v drugem jo bo nadomestil z informacijo o lastni prehrambni kulturi oziroma o tem, kar že pozna. Slovenski žlikrofi širijo bralčevo kulturo in njen jezikovni znak, italijanski ravioli ga potrjujejo v prepričanju, da je drugost mogoče nadomestiti z lastnim jezikom. Prevod, usmerjen na izvor, je prisoten v akademskih tekstno-kritiških izdajah, založniška industrija ima raje prevod, usmerjen na ciljnega bralca. Knjiga je tržno blago in dodatna informacija, ki spodkopava kulturno samozadostnost kupca, lahko bralca odvrne od nakupa.   Prevlada ciljnega prevoda. Nadomestno usmerjeni prevod je znan že iz antike. Za Grke je bil barbar, kdor ni bil njihove kulture, Rimljani so še neosvojeni, vojaško nezaščiteni in neznani prostor poimenovali z oznako hic sunt leones (»tu so levi«). V srednjem veku so na zemljevidih Evrope, Afrike in Azije kartografi delili prostor na krščanski in poganski. Kjer so ljudstva sprejela krščanstvo, so njihovo ozemlje pobarvali v rdeče, preostalemu svetu niso pripisali prepoznavnega kulturnega znaka. V pričakovanju, da mu kdo dodeli status edine prave (krščanske) kulture, je bil prostor na drugi strani rdečega območja mišljen kot svet, ki mu ni mogoče pripisati pomena. Ni bil drugačne kulture, bil je brez kulture. Na geografski karti so barbari Grkov, levi Rimljanov in v rdeče pobarvani svet kristjanov pomenili ločnico: tu je civilizacija, tam divjina, tu je red, tam nerazločni hrup, tu je kozmos, tam kaos. Ločnica je premična kategorija in o

Slavko Pregl: Otožne razglednice

Sodobnost, 31. marec ― Slavko Pregl Otožne razglednice     Šport in kultura   Časopis Dnevnik je 14. februarja 2025 v rubriki Modrosti na 16. strani, ki ima nadnaslov Magazin, citiral deskarja na snegu Žana Koširja, ki je v reviji Lady izjavil: »Država letno za šport nameni 40 milijonov evrov, čeprav športniki zmagujejo na največjih tekmovanjih in se lahko postavijo ob bok največjim športnim velesilam, kulturi pa namenijo 280 milijonov evrov, pa čeprav nimamo ne oskarjev ne grammyjev.« Podobno izjavo je pred meseci prvi dal smučar Jure Košir. Zatem je bralec v rubriki Mnenja podal nekoliko širšo sliko (finančnih) razmerij med športom in kulturo ter zapisal, da bo letos šport od države prejel 53 milijonov evrov, kultura pa 325 milijonov. Poleg zelo zanimivih primerjav (višina Bloudkove in Prešernove nagrade itd.) je med drugim zapisal: »… a se vendarle sprašujem, ali sta slovenska kultura in umetnost v primerjavi s športom res toliko več ‘vredni’. Sploh če primerjamo, koliko naših državljanov se aktivno ukvarja s športom in telesno aktivnostjo ter na drugi strani s kulturo in umetnostjo, in če primerjamo domačo ter mednarodno odmevnost in publiciteto našega športa ter kulture in umetnosti …« Verjetno bi bilo za vse bralce revije Lady in tudi vsesplošno slovensko javnost zanimivo, če bi »oba« Koširja pojasnila, kaj zajemajo njune milijonske številke in česa ne. So v to vključene investicije v nove objekte, so všteta sponzorstva, gre le za podatke iz proračuna države ali tudi za proračune občin … Morda bi bilo obema športnikoma dobro pojasniti, da poleg oskarjev in grammyjev obstaja še kaj, kar je izjemen kulturni dosežek. Izjemnih posameznikov in skupin z velikimi mednarodnimi uspehi pri nas je preveč, da bi jih našteval. Je pa seveda res, da ob njihovih dosežkih ne grmijo tisoči na stadionih in mediji jim razen nujnih odmerkov ne posvečajo pretirane pozornosti. O množičnem kulturnem udejstvovanju, o svojih več deset tisoč članih (pevskih zborih, dramskih sk
Štafeta branja: Petra Julia Ujawe – Nora na knjige

Štafeta branja: Petra Julia Ujawe – Nora na knjige

Airbeletrina, 31. marec ― Štafeta branja je nova AirBeletrinina rubrika. Začenja niz izmenjevalnih pogovorov med knjižnimi blogerkami in blogerji, v katerih med drugim razmišljajo o poziciji tovrstnih objav znotraj literature in raznolikih praks ter predlagajo nekaj knjižnih naslovov, ki so jih oblikovali ali v zadnjem času zaznamovali. ___________________________________________________________________________________ Večkrat me vprašajo, kako si upam prostovoljno napisati, da sem nora. Mar nismo vsi malo? Moja želja po objavljanju knjižnih vsebin je dosegla vrhunec malo pred začetkom korona časov. Vse do tedaj sem nekako stoično (če lahko tako opišem svoje izdatno zavijanje z očmi) prenašala komentarje v smislu: »Kako vse to prebereš? Moraš imeti res ogromno časa.« Takrat je zaradi osebnih izzivov članic počasi zamiral moj knjižni klub, in ugotovila sem, da pogrešam pogovor z ljudmi, ki berejo. Ne le enkrat na leto ali na dopustu, temveč ljudi, ki res radi berejo. Odkrila sem nekaj tujih profilov na Instagramu, ki so objavljali mnenja o knjigah in delili ljubezen do branja. Sprva sem razmišljala, da bi prav tako objavljala v angleškem jeziku, predvsem o knjigah, ki v slovenščino še niso prevedene, a sem hitro spoznala, da tudi pri nas obstaja skupnost ljudi, ki zelo radi berejo, jih knjige zanimajo, klepetajo o tem, kar so prebrali, si priporočajo druge knjige in goreče razpravljajo o likih in simbolih. Študirala sem kulturologijo, ki – kot nas je takoj na začetku seznanil dr. Aleš Debeljak – nikakor ni »za na kruh namazat’«. Moja prva ideja za ime profila in bloga je bila precej preprosta in – če sem iskrena – veliko bolj mlačna kot ime, ki ga danes nosim s ponosom. Tista prva možnost je bila namreč že zasedena, le kak teden prej si jo je nadela neka druga knjigoljubka. Še dobro, si mislim danes. Nora na knjige je namreč vsekakor veliko boljša izbira. Študirala sem kulturologijo, ki – kot nas je takoj na začetku seznanil dr. Aleš Debeljak – nikakor ni »za na k
še novic