Dr. Tuma, Cankar je spet pobegnil k vinu in puncam!

Dr. Tuma, Cankar je spet pobegnil k vinu in puncam!

Airbeletrina, 18. april ― Pljučnica ga je pobrala v nekaj pičlih dneh, ko še ni bil na voljo penicilin, ki bi mu bil lahko rešil življenje. Sicer je bil dr. Henrik Tuma (1858–1935), ki se ga tu in zdaj spominjamo ob 90. obletnici smrti, še pri 77 letih čvrst, klen, krepak. Vemo, bil je odvetnik, politik, socialist, publicist, alpinist. Manj pa je znan kot mož, ki je leta 1912 skušal Ivana Cankarja (1876–1918) ozdraviti alkoholizma. Henrik Tuma (1858–1935) *** Hvalevredna akcija, ki so jo sprožili primorski veljaki, je bila začrtana skrajno resno in odgovorno. Hja, le nečesa ni upoštevala: Cankarja. Najprej je bil tu dr. Izidor Reja, zdravnik iz Bazovice. Skušal je ustanoviti Društvo ljubiteljev slovenske umetnosti, s katerim bi naše umetnike vlekli iz mizernih razmer. Zamisel o društvu se je sicer izjalovila, plemeniti nameni pa ne. Ko je Reja spomladi 1912 na Rožniku obiskal 36-letnega Cankarja, je ugotovil, da s prijateljevim zdravjem ni vse v redu. Med znanci je začel zbirati denar, s katerim bi odplačali njegov dolg na Rožniku, iskati pa je začel tudi ljudi, pri katerih bi pisatelj živel bolje. Načrt je bil takle: Cankarja najprej spraviti na Primorsko, čim dlje od rožniške oštarije, morda v bližino blagodejnega morja. Zatem bi ga čez zimo poslali na počitnice v Pariz, po vrnitvi pa ga spet zvlekli na Primorsko. Ko bi se okrepčal, si uredil življenje in morda celo začel hoditi v redno službo, bi svojemu narodu spet lahko služil s polno paro. Načrt in pol! Izidor Reja: »Pravi, da je kraški zrak nekaj posebnega zanj. Sedaj spi, ima dober apetit, hodi sam na sprehod; vsega tega ni bilo na Rožniku. Prečepel Vam je cele mesece v oni gostilni, ne da bi se kam ganil.« *** Junija je bil Ivan Cankar gost zdravnika dr. Ivana Verčona v Sežani. Kje je stanoval tista dva poletna tedna, ne moremo zanesljivo trditi. Jubilejno stoletje pozneje se je raziskavi posvetil Janko Kastelic in po zapletenem preiskovanju dokumentacije v različnih uradih in po pogovorih z naj

Vilenica 2025 – koncept letošnjega festivala

Vilenica, 17. april ― Mednarodni literarni festival Vilenica, ki letos slavi svojo 40. obletnico, poteka v obdobju, ko vprašanje sobivanja ponovno pridobiva osrednje mesto v človeških razpravah. Svet, ki smo ga nekoč poznali, se je v nekaj desetletjih korenito spremenil: prehodi med stabilnostjo in kaosom, povezanostjo in izključevanjem, so postali stalnica našega časa. Geopolitične krize so zgolj del širše
Velikonočne delavnice

Velikonočne delavnice

Knjižnica Slovenska Bistrica, 16. april ― Kot vsako leto smo tudi letos otrokom ponudili velikonočno ustvarjalno delavnico, na kateri so si izdelali namizno praznično dekoracijo. Udeležili so se je otroci v Pionirski knjižnici in v vseh krajevnih knjižnicah. Z veseljem so ustvarjali, saj bodo s svojimi izdelki lahko popestrili praznične mize.
Časom primerna premišljevanja

Časom primerna premišljevanja

Airbeletrina, 16. april ― Reportaža iz Gruzije vabi k razmisleku, kako osmisliti stopnjevanja političnih napetosti v svetu. *** Ker z Nazar ne počneva ničesar, me prežame melanholija. Že to, da bi mi uspelo na Instagramu objaviti fotografijo, bi me malenkost potolažilo – potem bi z današnjim dnem vsaj nekaj dosegel. Sploh mi ni važno, kako patetično je to. Nazar me sprašuje, zakaj bi moral človek kar naprej kaj početi. Ne bi mogla sedeti tukaj, v postelji, in početi ničesar? Rekel sem ji, da so to zgolj samo občutki in jo bo minilo. Ampak neki del v meni ji pritrjuje, saj je res vseeno. Pa kaj če bova še kar sedela tukaj? Pa kaj če ne spišem svoje knjige? Pa kaj če umreva? Zdi se mi, da sem nekoč na ta vprašanja imel odgovor. Fotografija: Aljoša Toplak Da se ne bi pogrezal vase, sežem po nočni omarici z dnevniškimi zapisi. Nazar mi obrne hrbet in v ušesa vtakne slušalke. Nekdo je nekoč snemal podkast si in verjetno ni predstavljal, da ga bo zdaj v Gruziji poslušalo dekle, da bi se potolažilo, ustavilo jok. Zazrem se v dnevnik. Kaj je smisel potovanja, sprašujem prvega marca. Pozornost nam preusmeri k tukaj in zdaj, ker nosi avro neponovljivosti. Potem lahko ujamemo trenutke, ki bodo v našem življenju igrali osrednjo vlogo. Ne vem več, kaj sem s temi besedami mislil. Zapisal sem jih lani, ko sem se vrnil iz Kambodže in v dolgih mesecih okrevanja po tropski bolezni razmišljal o smrti. Zmeraj ko mi je postalo preveč, sem se vrnil k zapisu iz četrtega januarja: Sedim v senci šole in me polni nostalgija. Okrog otrok se podijo psi, na travniku najstniki berejo stripe in se dregajo pod rebra. Glave sklanjajo k menihu, ki čez dvorišče vodi vajenca. Suha zemlja pod mojimi stopali je topla, veter v prsih mi nežno vibrira. Poigravam se z mislijo, da čas ne obstaja. Nekje v moji domišljiji se je tisto šolsko dvorišče izoblikovalo kot zaklonišče pred vsako stisko. En sam spomin se je poglobil v opomnik, da svet niti takrat, ko se nam ves kaže črn, nekoč iz neke druge perspekti
še novic