Airbeletrina, 23. april ― Na velikonočni ponedeljek je tuzemsko pot sklenil Jorge Mario Bergoglio (1936–2025), papež Frančišek, ena največjih in najbolj priljubljenih ikon naše dobe. Njegova avtobiografija Upanje, prva avtobiografija v zgodovini katoliške cerkve, ki jo je napisal papež sam in v kateri so zbrane tudi njegove zadnje misli in besede, bo pri Beletrini izšla v začetku junija. Z izidom slovenskega prevoda se bo tako uresničila papeževa prvotna želja, da njegovi spomini izidejo posmrtno. Upanje je njegov testament; duhovna, vere polna, pa tudi moralna, družbena in državljanska zapuščina. Fotografija: Getty Images, Lior Mizrahi Globoko osebna zgodba prinaša anekdote in doslej še neobjavljene zgodbe, poleg tega pa besedilo bogatijo doslej neobjavljene redke fotografije iz papeževega osebnega arhiva. Frančišek se je v delu osredotočil na nekatere ključne trenutke svojega pontifikata, hkrati pa odkrito, neustrašno ter preroško pisal o nekaterih najpomembnejših in najbolj spornih vprašanjih našega časa: vojni in miru, migracijah, okoljski krizi, družbeni politiki, položaju žensk, spolnosti, tehnološkem razvoju ter o prihodnosti Cerkve in religije. Izjemna pripoved bralca popelje na papeževo osebno in duhovno popotovanje od otroštva, ki ga je kot otrok italijanskih priseljencev preživel v Argentini, do trenutkov, ki so usodno vplivali na njegovo poklicanost in služenje. Knjiga je nastajala kar šest let, saj je papež prve spomine začel nizati že marca 2019. »Jorge Bergoglio je v katoliški skupnosti sprožal različne odzive, od zelo pozitivnih do skepse. Gre za osebnostno zelo zanimivega papeža, ki ni nagovarjal samo vernikov, zato vsako njegovo delo sproži veliko zanimanja,« pravi prevajalec knjige Janko Petrovec, dolgoletni dopisnik RTV Slovenija iz Rima in Vatikana, danes odgovorni urednik Radia Koper. Fotografija: Pablo Leguizamon Papežu je pri pisanju avtobiografije pomagal urednik Carlo Musso. »Zelo študiozno se je poglobil v papeževo življen

Airbeletrina, 21. april ― Štafeta branja je nova AirBeletrinina rubrika. Začenja niz izmenjevalnih pogovorov med knjižnimi blogerkami in blogerji, v katerih med drugim razmišljajo o poziciji tovrstnih objav znotraj literature in raznolikih praks ter predlagajo nekaj knjižnih naslovov, ki so jih oblikovali ali v zadnjem času zaznamovali. ___________________________________________________________________________________ Eden mojih najpogostejših rekov je, da se mi velikokrat kakšna stvar po nesreči posreči. In točno to se je zgodilo tudi z blogom Ajda naklada, ki je leta 2020 nastal … jah, po nesreči! A začnimo na začetku. Kot otrok sem res rada brala. Kar obsesivno brala, bi se lahko reklo. Do te mere, da sem do svojega dvanajstega leta prebrala skoraj celoten mladinski oddelek lokalne knjižnice in presedlala na odraslo literaturo. Natančneje, takrat mi je bilo ponujeno Mačje pokopališče Stephena Kinga. Lahko si predstavljate, da od tam ni bilo več poti nazaj med baletne copatke in peterico prijateljev. Kaj se je s to strastno bralko zgodilo potem, da vmes skoraj 15 let praktično nisem brala? Ne vem. Najbrž obvezna branja na gimnaziji. V vsakem primeru sem doživela najbrž najdaljši bralni mrk vseh časov. Kolikor se pogovarjam z drugimi bralci, ta srednješolski mrk niti ni tako redek in nenavaden. Kljub vsemu sem v vsem tem času knjige navdušeno kupovala in sledila domači produkciji. Sem pa tudi pisala! Kot otrok sem pisala pesmi in kratke zgodbe, kot najstnica sem se pridružila novinarskemu krožku, kot odrasla pa sem bila več let del uredniškega odbora lokalnega časopisa. Večkrat sem ustvarila tudi kak spletni dnevnik oziroma blog, a nikoli nisem vztrajala. Pa pridemo spet do te posrečene nesreče. Že od začetka objavljam le knjige, čeprav jih algoritmi nimajo radi, in že od samega začetka ustvarjam le po občutku in svojih lastnih interesih. In očitno to deluje. Ali pa se mi je spet nekaj po nesreči posrečilo. Na začetku leta 2020, ko si še nihče ni predstavljal, k