Airbeletrina,
28. april
―
Ah, latinščina! »Učiti« (v najširšem možnem pomenu besede) sem se je začel v sedmem razredu, ko sem bil še v ZDA. Latinščino je poučevala gospodična Ross, in prav v njenem razredu sem prvič slišal slovnične izraze, ki jih Slovenci redno uporabljajo, Američani pa se o njih pri pouku angleščine ne pogovarjajo: skloni, spregatve, nominativ, genitiv, dativ … Spomnim se, da smo uporabljali čudne trike. Rodilnik je svojilni sklon, ker si »prisvojim« svoja »rodila«, dajalnik pa je »komu ali čemu«, ker lahko nekaj daš nekomu ali pa nečemu (ta razlaga je precej za lase privlečena, saj vem). Končnice sklanjatev smo si zapomnili tako, da smo jih prepevali v melodijah znanih napevov. »-us, -l, -o, -um, -o, -l, -orum, -is, -os, -is« smo zapeli na melodijo Jingle Bells, »prazno, -is, -l, -em, -e, -es, -um, -ibus, -es, -ibus« pa na melodijo uspavanke Row, Row, Row Your Boat – vsaj zdi se mi, da so bile to prave končnice (oprostite, gospodična Ross).
Elegiki Katul, Tibul in Propercij so bili neke vrste Taylor Swift, Lady Gaga in kdorkoli že je še kaka od slavnih pop zvezd prvega stoletja našega štetja.
Nekoč sem moral deklamirati Horacijevo Odo, ki se začne z besedami »Iam satis terris nivis atque dirae grandinis misit Pater et rubente«, govori pa o potresu ali nečem podobnem. Še vedno se spomnim celotne pesnitve, čeprav o njej ne vem čisto ničesar drugega. Mnemoničnih orodij pač ne pozabiš zlepa.
Moja bleščeča kariera v latinščini se je po dveh letih neslavno zaključila, o tem, da sem se z latinščino sploh kdaj ukvarjal, pa priča le to, da sedaj bolje razumem, kako v splošnem deluje jezikovna slovnica. In pa, seveda, Horacijeva Oda, ki se mi je za vedno vtisnila v spomin.
Ko gre torej za prebiranje latinskih avtorjev, seveda ni nobene bojazni, da bi jih bral v izvirniku. Razumem pa, da so bile številne takšne in podobne pesnitve pravi kulturni »hiti« preteklosti, podobno odmevni, kot so danes nove pesmi Taylor Swift. Številne »uspešnice«, ki častijo ljubezen in
