Airbeletrina, 11. avgust ― Pred dnevi mi je pisateljski kolega povedal, da je vse bolj prepričan, da mora pisati z esejističnim jezikom. Objavil je že več nagrajenih pesniških zbirk, njegov zadnji roman – sicer žanrsko premešan – se brezkompromisno loteva »leve politične scene«. Ob resni analizi pa razkriva tudi določeno ranljivost, kar me je utrdilo v prepričanju, da pisatelj suvereno obvladuje vse žanre. Njegovo pomikanje proti »realnosti« in odločitev za »eksplicitni jezik« se mi tako zdi bolj izraz širšega odnosa do literature. Seveda je vedno mogoče reči, da je literatura tista, ki redefinira svoj odnos do »gluhega časa«, kot zapiše Drago Jančar v naslovnem eseju Zakaj pisati? v istoimenski zbirki (Slovenska matica, 2024), in se sama odloči, s kakšnim ustvarjalnim zagonom se bo polotila časa, v katerem prebiva. Hkrati tudi ne mislim, da je kolega tistega popoldneva, ko se je v prostor tihotapila blaga julijska svetloba, ob odprtem oknu za njegovim hrbtom sem po dolgem in napornem obdobju spet imela občutek, da se nahajam v pravem času in prostoru, skušal povedati, da se je čas, ko je umetniško ustvarjanje v smislu družbene kritike lahko posegalo v družbeno realnost, nekako iztekel. Seveda je vedno mogoče reči, da je literatura tista, ki redefinira svoj odnos do »gluhega časa«, kot zapiše Drago Jančar v naslovnem eseju Zakaj pisati? v istoimenski zbirki, in se sama odloči, s kakšnim ustvarjalnim zagonom se bo polotila časa, v katerem prebiva. Kolega je eden izmed redkih prekarcev, ki piše z erosom in ki ga ustvarjalni izzivi »z estetskimi razsežnostmi« še zanimajo, le da se njegovo prepoznanje, kako živimo v ubožnih časih in tudi to, da se literatura kljub mnoštvu literarnih nagrad, ki nekatere bolj, druge manj omledno odzvanjajo v medijskem prostoru, nahaja na margini in je potisnjena na družbeno obrobje, zdi nekako razorožujoče. In da si mora, onkraj premišljevanja, vsak ustvarjalec ali ustvarjalka v življenjski krivulji odgovoriti na vprašanje, kako naprej, in predvsem