Airbeletrina, 22. avgust ― Makedonski pesnik Nikola Madžirov (1973) velja za enega najbolj prepoznavnih in uveljavljenih imen sodobnega balkanskega prostora. Kot pesnik veliko potuje, med drugim je letošnji častni gost festivala Dnevi poezije in vina, v sklopu katerega je v prevodu Namite Subiotto izšel tudi izbor njegovih pesmi Šestilo časa (Beletrina, 2025). Potovati je začel, kot pravi, še preden je izvedel zgodbo lastnega imena – njegov priimek namreč pomeni »migranta« ali »osebo brez doma«, kar izhaja iz arabske besede muhajir (muadžir) –, teme doma, zapuščanja, korenin in spomina pa so tudi sicer ena izmed osrednjih osi njegove poezije. Zase pravi, da je »potomec beguncev in dedič začasnih domov«, zato sva se v pogovoru dotaknila ne samo njegove poetične govorice, temveč tudi razmišljanja o pomenu odraščanja in življenja na nikogaršnjem ozemlju ob tromeji ter vprašanja, kaj pomeni pripadati in oditi – in kako v jeziku ohranjati tisto, kar izgine. Fotografija: Thomas Kierok Naslov vaše pesniške zbirke Šestilo časa nakazuje na merjenje in kroženje. Kako pravzaprav doživljate čas – kot linearno črto, ki vodi naprej in jo lahko zelo jasno izmerimo, ali bolj kot krog, ki se nenehno vrača? »Linearni čas je kot kardiogram nekoga, ki umre. Na čas bi rad gledal kot na nepopoln in nedokončan krog, narisan s šestilom v tresoči se roki. V odprtosti tega kroga leži prag vseh vrnitev in spominov. Pred zadnjim dihom so vrata ponovnega rojstva.« V pesmi Odkrivanje ste zapisali čudovite verze: »Moj dom vsak dan / pod streho sveta skrivnostno se spreminja, / samo otroštvo je kot med, / ki v sebi ne dopušča tujih sledi.« Kakšno je bilo vaše otroštvo? Kako se ga spominjate? »V zgodnjem otroštvu, še preden sem poznal črke in nepopolnost besed, sem v redkih trenutkih osame po stenah pisal z mamino rdečo šminko. Starši so morali vsako poletje prepleskati stene in me tako kaznovali z ustvarjalno tišino, belo kot sveže stene. Sliši se absurdno, ampak te stene so bile prvi palimpsest mo

Airbeletrina, 19. avgust ― Ko sem prejela sporočilo, da mi Tanja, čudovita knjigogramerka, ki stoji za profilom @knjiznimacek, predaja štafeto branja, sem najprej pomislila, da so to kar veliki čevlji, v katere stopam. Tanja je ena tistih duš na knjigogramu, ki ne izstopa le po okusno izbranih knjigah, temveč tudi po srčnosti, iskrenosti in toplini, ki jo nosi v vsaki svoji objavi. Zame je ena najljubših knjigogramerk, tistih, ki ne delijo le knjig, ampak tudi občutke, navdih in prostor za pogovor. Zato je ta štafeta zame čast. In seveda izziv, ki ga z veseljem sprejmem. Če imam slab dan, berem. Če imam dober dan, berem. Če imam preveč opravkov, še vedno berem (prokrastinacija z vonjem po knjigah je pač višja oblika umetnosti). Fantazija, Klara in boj proti predalčkom Nekateri si vsak dan vzamejo čas za telovadbo. Drugi za meditacijo. Jaz pa berem. Vsak dan. Pa ne zato, ker nimam drugih interesov, temveč zato, ker sem ena tistih ljudi, ki že od otroštva verjame, da so zgodbe najboljši del resničnosti. V mojem primeru se je vse začelo zgodaj. Ko sem bila še v osnovni šoli in so se drugi igrali z Barbikami ali se skrivali po grmovju, sem jaz že grizla črke in požirala strani. Za mojo ljubezen do branja je kriv, v najboljšem pomenu, moj oče. Bil je tihi, stalni bralec. Nikoli me ni silil, naj berem, saj je sam bral. Vedno je imel knjigo pri roki, pa naj je šlo za zgodovinske romane ali le kakšno revijo, in očitno sem to navado podedovala. Zato hvala, ati. In tako sem postala to, kar sem danes: bralka. Vsega. Knjige so moja sprostitev, moj »me time«. Če imam slab dan, berem. Če imam dober dan, berem. Če imam preveč opravkov, še vedno berem (prokrastinacija z vonjem po knjigah je pač višja oblika umetnosti). Običajno rečem, da berem vse žanre fantazije, in to je res, romantično, grozljivo, epsko, paranormalno, urbano, temačno, klasično ali čisto odbito. Če obstaja vmesni podžanr, sem ga verjetno že brala. Moja branja niso omejena na določeno zvrst. Berem ro