Airbeletrina, 9. september ― V Brežicah, mestu na stičišču rek in kultur, je Aleš Pavlin odraščal ob občutku, da je svet večji, kot se zdi z domačega praga. Danes je eden najpomembnejših slovenskih producentov, sooblikovalec zgodb, ki segajo daleč čez domače meje, in tudi ustanovitelj Festivala evropskega filma Brežice, dogodka, ki je majhno mesto spremenil v prostor velikih filmskih srečanj. Z njim smo se pogovarjali o tem, zakaj je prav Brežice postavil na evropski filmski zemljevid, kaj mu pomeni evropski film v času globalne homogenizacije in kako gleda na svoj najnovejši projekt, na film Belo se pere na devetdeset, ki je pravkar doživel premiero v Sarajevu. Ekipa filma Belo se pere na devetdeset na festivalu Herceg Novi. Brežice so vaše rojstno mesto in hkrati prostor, ki ga s festivalom postavljate na evropski zemljevid. Kako vidite to dvojnost, lokalne korenine in globalni doseg? »Brežice so utemeljeno filmsko mesto s pestro zgodovino predvsem v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, so mesto z eno najlepših baročnih dvoran v Srednji Evropi, najvišjim vodovodnim stolpom v Sloveniji, vinorodnimi griči, čudovitimi gradovi in mitsko točko, kjer se Krka zliva v Savo. Imajo velik potencial, so atraktivne in festival bo imel z vsakim letom večji globalni doseg.« Festival je letos potekal šele drugič, vseeno ima občutek zrelosti, ki ga običajno dosežejo šele starejši dogodki. Menite, da ta zgodnja energija izhaja iz lokalne povezanosti ali iz želje, da v manjše okolje prinesete velik kulturni dialog? »Festivalu daje veliko energijo fantastično občinstvo, ki je festival takoj sprejelo, posamezniki v organizaciji, ki se izjemno angažirajo iz čiste strasti in povezujejo različne starostne skupine in poglede na svet. Mene osebno pa še poganja tudi želja, da v manjše okolje prinesem velike, mednarodne zgodbe.« Brežice se ponašajo z eno najlepših baročnih dvoran v Srednji Evropi. Ko oblikujete programski izbor, ste bolj kurator, ki sledi intuiciji, ali an