Airbeletrina, 24. september ― Najprej bi se rada zahvalila Nataliji za predano štafeto, sprejemam jo z nasmeškom in v upanju, da jo uspešno predam naprej. Pa začnimo. Moja prava bralna kariera se je začela dokaj pozno – v študentskih letih. Seveda so mi starši v otroštvu prebirali knjige, z babico sva redno obiskovali lokalno knjižnico, tudi v osnovni šoli sem še prebrala kako knjigo ali dve, nato pa je v srednji šoli sledil mrk. Saj vsi poznamo prisilo, ki se ji reče domače branje, kajne? Mislim, da v vseh štirih letih gimnazije nisem prebrala niti ene knjige, ki ne bi bila obvezno branje. Potem pa je prišlo prelomno obdobje krajše bolniške nekje na začetku študija, ko mi je v roke prišla knjiga Twilight (Somrak). Lahko debatiramo o kakovosti knjige, napačnih predstavah o razmerjih, ki jih je vcepila mladim dekletom ipd., a dejstvo je, da me je zgodba pritegnila in zanetila mojo ljubezen do fantazije. Prvemu delu serije je kmalu sledil drugi, pa tretji in četrti. Da me je povsem posrkalo v svet fantazije (in posledično branja), je delno kriv Twilight, delno pa skupnost na forumu in kasneje spletni strani bralnica.com, kjer so potekala razpravljanja o tej in drugih knjigah. Fotografija: osebni arhiv Drugo veliko spodbudo sem nepričakovano doživela v času porodniške. Večino časa, ko sta otroka spala, sem brala. Brala sem v parkih, brala sem v kavarnah, brala sem v sončnem in deževnem vremenu, brala sem s skodelico vroče čokolade v roki, zavita v odejo na edini pokriti terasi kavarne v centru mesta, brala sem, ko je snežilo, včasih sem brala tudi med potiskanjem vozička po stranskih ulicah. Nič nenavadnega ni bilo, če sem med poletjem kako šolsko uro presedela na stopnicah zaprte šole, s slušalkami v ušesih in knjigo v roki. Ob tej priložnosti bi se rada zahvalila vsem kolegicam in znankam, ki so me tako videle in si rekle: »Ah, ne bom je motila, če bere.« To so prave prijateljice! Če se prav spomnim, je prav v času prve porodniške moj sicer dolgočasni vsakodnevni profil

Airbeletrina, 23. september ― No, pa sem po osemnajstih letih, kolikor je minilo od mojega prejšnjega obiska Beneškega filmskega festivala, tam zdaj spet srečal nekaj starih znancev: tako leta 2007 kakor tokrat mi je nasproti prišel nasmejani George Clooney, vnovič je bila tu Laura Dern – prvič pa sem imel čast srečati Adama Sandlerja. Vsi trije igrajo v novi Netflixovi komični drami Jay Kelly: George Clooney je v filmu tako rekoč on sam, zelo zelo slaven ameriški hollywoodski igralec. Pride dan, ko dojame, da se je zavoljo kariere odtujil bližjim. Milo rečeno. Da je marsikaj zamudil. Marsikaj zamočil. Adam Sandler igra njegovega menedžerja Rona, Laura Dern piarjevko … Vsak ima svojo štorijo, svoje težave, vsi skupaj pa inventuro lastnih dosežkov in zlasti spodrsljajev opravijo na vse prej kot običajnem potovanju po Evropi. V redu, to si na festivalu ogledam jutri zjutraj, si prikimam, spravim spored v nahrbtnik in jo mahnem do hotela Excelsior. V katerega novinarji in drugi z akreditacijami okrog vratu smemo, drugi pa ostanejo pred vrati. Takole čakajo na zvezdnice in zvezdnike: Nekaj korakov stran pa zrejo, kdo vse proti hotelu pluje z ladjicami. Ugotavljajo, ali je tisti tam na krovu zvezdnik ali smrtnik: Pokimam varnostniku, pokažem prepustnico, zakorakam v hotel, se po stopnicah spustim proti pomolu spodaj. Preveriti želim, ali se dogaja kaj zanimivega in – evo ti ga, vame prileti George Clooney! Obdan s svojimi. Tik preden bi trčila s čeli, nasmejani Clooney – nič drugačen kot v filmu, v kakih Oceanovih kajvemkoliko – naglo zavije v hodnik na desni. Se mu očitno zelo mudi. Sem ravno pri času, pa stopim z njim. Do dvigala. In mimogrede posnameva prav gotovo najkrajši dialog v najinih karierah. Poglejte in prisluhnite: Je bilo kratko, že, že, ampak je George lepo odzdravil z »bye«, se smehljam in jo uberem nazaj. Grem res pogledat, kaj se godi na pomolu. In se godi! Pripluje Laura Dern, da, igralka, znana iz filmov Modri žamet, Divji v srcu, Jur