Pol stoletja brez upornega pesnika

Pol stoletja brez upornega pesnika

Airbeletrina, 2. november ― Ena najbolj znanih Pasolinijevih pesmi z naslovom Il PCI ai giovani je nastala leta 1968. V tistem času je vrela cela Evropa. Ko so celerini (posebne policijske enote) posredovali v rimski mestni četrti Valle Giulia, da bi razpustili shod študentov, ki so želeli znova zasesti prostore tamkajšnje fakultete za arhitekturo, je prišlo do hudih neredov in spopadov. Levičarske sile in gibanja so se seveda postavili na stran protestnikov, Pier Paolo Pasolini (1922–1975) pa je svoje izzivalne verze namenil študentom, češ da sami izhajajo iz vrst bogatega meščanstva in da so pravi proletarci policisti, zato so bile njegove simpatije na strani slednjih. Pasolini je znal razburjati. Proti njemu so vložili celo vrsto kazenskih ovadb zaradi žalitve javne morale. Velikokrat je moral tudi pred sodišče. Prvič je s pravico imel opravka leta 1949, ko so orožniki iz kraja Cordovado njega in še nekaj mladeničev obravnavali zaradi nedostojnega vedenja. Dejansko so mu očitali telesne odnose z ljudmi istega spola, kar je bilo tedaj v Italiji kaznivo dejanje. Zaradi te zgodbe je izgubil učiteljsko službo v kraju Valvasone in bil izključen iz Komunistične partije Italije. Pier Paolo Pasolini (1922–1975) Pasolini je tudi že zgodaj stopil na slovenska tla. Ker je bil njegov oče Carlo Alberto vojaški častnik, so ga nadrejeni premeščali sem in tja po Apeninskem polotoku. Pier Paolo se je rodil v Bologni, njegov tri leta mlajši brat Guido pa v Bellunu v osrčju Dolomitov. V začetku tridesetih let je družina krajši čas prebivala tudi v tedaj najbolj slovenskem mestu v Italiji Idriji, kjer so rimske oblasti zgradile veliko vojašnico. Kraj je bil za Italijo pomemben zaradi bližine rapalske meje, njene prostore so po vojni preuredili v psihiatrično bolnišnico. Mesta se je pesnik v zrelih letih spomnil s pesmijo Sciogliersi di canto al mattino. Od leta 2012 na Pasolinija v Idriji spominja plošča na Študentovski ulici v bližini mestne kavarne Vega. Prav v tem času pa je v mestu

AirBeletrinin podkast: območje lagodja s Tinkaro Kovač

Airbeletrina, 31. oktober ― Ciril Kosmač: Tantadruj (Naša sodobnost, 1959) »Saj, mogoče je pa norost druga beseda za nadarjenost, za čuden talent.« Tantadruj, klasika slovenske literature, je ena tistih kratkih pripovedi, ki jih prebereš na mah, s teboj pa ostanejo dolgo. Zgodba o »malem človeku«, o vaških posebnežih, o arhetipu norca, ki v svoji drugačnosti razkriva nekaj globoko človeškega. Ciril Kosmač (1910–1980), mojster kratke proze in psihološko dovršenih likov, je pripoved zasidral v primorsko okolje, med njegove hribe, meje in na prepih jezikov. V to pokrajino se poda Tinkara Kovač, pevka, flavtistka, pedagoginja, avtorica besedil. Njeno prvo srečanje s Tantadrujem sega v otroštvo, v koprsko knjigarno, kjer je pomagala babici brisati prah s polic. »Babica mi ni brala najobičajnejših knjig, ampak take, kot je Slava vojvodine Kranjske. In med njimi je bil tudi Tantadruj.« Knjiga, ki jo je takrat očarala, danes z njo »raste in se nikoli ne postara«. Po njenih besedah je zgodba zgoščena, visokokalorična, ritmična in zveneča, takšna, da bi jo lahko celo uglasbila.     Danes jo pripoved nagovarja drugače. Predvsem kot mamo. »Vsem mamam polagam na srce, naj skrbno izbirajo besede, ki jih povedo svojim otrokom, predvsem zato, ker lahko z njimi zaznamujejo življenje človeka.« Tantadruj je namreč deček, ki verjame, da ga sreča čaka po smrti. To prepričanje pa mu je vsadila prav njegova mati. Tantadrujeva življenjska pot, zaznamovana z materinimi besedami, odpira tudi temo norosti. Ne tiste, ki izključuje, temveč takšne, ki je ustvarjalna. Tiste zdrave, igrive, ki je po besedah sogovornice izhodišče avtentičnosti. »Norost je hranjenje otroka v sebi, kar ti omogoča, da vedno znova verjameš,« pravi. V Kosmačevem svetu so pravzaprav čudaki tisti, ki ohranjajo človečnost. Tantadruj in njegovi prijatelji, Peregrin, Božorno-Boserna, Rusepatacis, vsak na svoj način uresničujejo svobodo biti to, kar si, četudi si v očeh skupnosti zato drugačen. Vsi bi morali na obisk v

Otroška in mladinska književnost v mednarodnem prostoru – okrogla miza, 2. 12. ob 19.00

Društvo slovenskih pisateljev, 30. oktober ― Spoštovani, vljudno vabimo na okroglo mizo o otroški in mladinski književnosti v mednarodnem prostoru. Z njo dopolnjujemo in nadgrajujemo niz dogodkov ob izidu Antologije sodobne slovenske otroške in mladinske književnosti. Sodelujejo: Dragica Haramija, Sebastijan Pregelj, Slavko Pregl in Boštjan Gorenc Pižama Vabimo vas v Josipinino knjigarno DSP, 2. 12. ob 19.00.
Kaj vidimo z balkona Balkana? Sodelovanje!

Kaj vidimo z balkona Balkana? Sodelovanje!

Airbeletrina, 29. oktober ― Z balkona Balkana naj se odpirajo novi razgledi, pa naj nanj stopimo v Srbiji, Bosni in Hercegovini, na Hrvaškem, v Makedoniji, Sloveniji … V okviru projekta Na balkonu Balkana, ki ga na AirBeletrini tkemo s podporo Ministrstva za zunanje in evropske zadeve Republike Slovenije in v sodelovanju s partnerji iz držav nekdanje Jugoslavije, smo v ponedeljek priredili javni pogovor, pri katerem je sodeloval še gostitelj, Forum slovanskih kultur. Živahen smeh in poglobljen razmislek o tehtnih temah so spodbujali: klasična filologinja in antropologinja dr. Svetlana Slapšak, glasbenik in pisatelj Damir Avdić ter pisateljica, pesnica in predsednica Mladega PEN-a Slovenije Selma Skenderović. Vsi trije že dolgo živijo v Sloveniji – in nobeden več ne šteje, kolikokrat je že slišal vprašanje: Od kod pa si?! Z njimi sem se imel čast pogovarjati AirBeletrinin urednik Andraž Gombač.   Razpravo je v vili Zlatica gostil Forum slovanskih kultur. (Fotografija: Teotim Logar) »Beletrina si že vseh trideset let svojega obstoja intenzivno prizadeva sodelovati z različnimi ustvarjalci, institucijami in drugimi na prostoru nekdanje Jugoslavije,« je v uvodnem pozdravu poudaril direktor založbe Mitja Čander. »Najintenzivnejše sodelovanje doslej so predstavljali večjezični Sarajevski zvezki – Sarajevske sveske – Saraevski tetratki – Sarajevo notebook. Imel sem čast, da se bil še zelo mlad del uredništva. Ta revija je leta 2002 nastala kot pobuda progresivnih, liberalnih intelektualk in intelektualcev iz dežel nekdanje Jugoslavije. Lahko si predstavljate, da je bilo to kar zahtevno početje, v tedanji klimi, ki ji je današnja žal precej podobna. Sarajevski zvezki so bili izjemno pomemben projekt, seveda po zaslugi izvršne urednice Vojke Smiljanić – Đikić in mnogih drugih. Na Beletrini, ki je sodelovala kot eden od partnerjev, smo tudi pozneje tuhtali, kaj še lahko naredimo, da bi povezali intelektualke, intelektualce, književnice, književnike in druge na tem področju, seve

Barbara Pregelj: Manifest književne raznolikosti

Sodobnost, 29. oktober ― Barbara Pregelj Manifest književne raznolikosti Književna raznolikost je pojem, ki na področje knjige in založništva prenaša pojem kulturne diverzitete. Pojem se je najprej začel uporabljati v Latinski Ameriki, v Čilu, nato pa se je v devetdesetih letih prejšnjega stoletja razširil med špansko in francosko govorečimi. Danes gavečinoma uporabljajo neodvisni založniki, avtorji in nevladne organizacije, ki […]
še novic