Novice

literatura

OTROŠKA IN MLADINSKA KNJIŽEVNOST V MEDNARODNEM PROSTORU – OKROGLA MIZA, 2. 12. ob 19.00

Društvo slovenskih pisateljev, 27. november ― Spoštovani, v začetku leta 2025 je pri Društvu slovenskih pisateljev izšla Antologija sodobne slovenske otroške in mladinske književnosti, ki jo je uredila dr. Dragica Haramija. Društvo med drugim organizira tudi nagrado desetnica, pravljične urice z Majdo Koren in še marsikaj drugega, med drugim smo debato o sodobni otroški in mladinski književnosti načeli tudi na knjižnem sejmu, zato smo se odločili, da leto 2025 pospremimo na pot še z okroglo mizo o otroški in mladinski književnosti v mednarodnem prostoru.  Z vami bodo ugledni avtorji in strokovnjaki s področja otroške in mladinske književnosti: dr. Dragica Haramija, Sebastijan Pregelj, Slavko Pregl in Boštjan Gorenc Pižama. Srečamo se v torek, 2. 12. 2025, ob 19.00 v prostorih Društva slovenskih pisateljev na Tomšičevi 12 v Ljubljani. Ker so tovrstne razprave tako v našem kot mednarodnem kulturnem prostoru zlasti v sodobnih digitalnih časih izjemno dragocene, vljudno vabljeni v čim večjem številu! Dogodek bomo prenašali v živo na povezavi Zoom: Meeting ID: 814 2373 4044Passcode: 378964 Program DSP sofinancira JAK.
Štafeta branja: Katja Šmuc

Štafeta branja: Katja Šmuc

Airbeletrina, 27. november ― Sem Katja in stojim za knjižnim profilom @katjasmuc. Ker je bil sprva ustvarjen kot osebni profil in me zanimanja kot veter pogosto nosijo sem in tja, sem pri poimenovanju obdržala kar svoje ime in priimek. Slednja sta se doslej namreč izkazala za zanesljivo stalnico v mojem življenju, tisti šumnik v priimku pa se je že nekako navadil, da se po potrebi otresem njegove strešice. Moje zanimanje za knjige sega globoko v otroštvo, le da sem bila sprva zgolj poslušalka. Še vedno se rada spomnim pravljic, ki so mi jih pred spanjem brali starši. Moje najljubše so bile Tri botre lisičice, Šivilja in škarjice ter ena otrokom prijaznejših različic Pepelke. Na kasetah, ki bi jih današnji otroci najverjetneje uvrstili v kameno dobo, sem najraje poslušala zgodbe Janeza Bitenca in Žogico Nogico. Fotografija: osebni arhiv Vrtca nisem obiskovala, a ker je bila mama učiteljica, jaz pa sem želela čim prej slediti njenim stopinjam, sem z vztrajnimi prošnjami dosegla, da so me starši vpisali v takratno malo šolo, ki so mi jo zvito predstavili kot šolo za male učiteljice. Iz tistega obdobja se mi je v spomin najbolj vtisnila pravljica Zrcalce, ki jo je napisal Grigor Vitez. To je bila ena tistih zgodb, ki smo jo otroci najpogosteje upodobili v obliki dramske predstave, pri čemer smo za rekvizite in kostume pretaknili vsak kotiček hiše, v vrste občinstva pa zvabili vse od plišastih igračk do odraslih, ki jim ni uspelo pravočasno izpuhteti iz našega vidnega polja. Ob vstopu v osnovno šolo je bila prva interesna dejavnost, ki sem si jo izbrala, pravljični krožek. Še danes se spomnim, da smo druženje ob pravljicah začeli s knjigo Mavrična ribica. Ko sem se naučila dobro brati, sem postala redna obiskovalka šolske knjižnice. Moje najljubše branje iz osnovnošolskega obdobja je zbirka Kafe klub. Knjige govorijo o prijateljicah, ki se zbirajo v lokalni kavarni, občasno pomagajo pri strežbi, si delijo skrivnosti in si pomagajo pri reševanju težav, ki v obdobju najstništva
Žiga Valetič: »Zame je prva oseba slovenske tranzicije Manca Košir«

Žiga Valetič: »Zame je prva oseba slovenske tranzicije Manca Košir«

Airbeletrina, 26. november ― »Manca me je poklicala nekaj tednov pred smrtjo in me prosila, da napišem njeno biografijo, nakar sem po branju njenih zapisov ugotovil, da sam ne morem napisati boljše biografije, kot jo je že sama,« pravi Žiga Valetič, pisatelj, scenarist, publicist, prevajalec, urednik in grafični oblikovalec. Danes, v sredo, 26. novembra, ob 19. uri, bo na glavnem odru 41. Slovenskega knjižnega sejma na Gospodarskem razstavišču v Ljubljani predstavil obsežno (avto)biografsko knjigo Manj je mene, bolj sem Jaz, prav poseben portret Mance Košir (1948–2024). Manca Košir (Fotografija: Andraž Gombač) Knjiga, pred kratkim izdana pri založbi Goga, nam skozi osebne zapise, odlomke člankov in esejev odpira okno v življenje in razmišljanje ene najstrastnejših in najdejavnejših oseb, kar jih je premogel slovenski prostor. Posledice njenega dela nas spremljajo na vsakem koraku: brez nje namreč ne bi bilo Slovenske tiskovne agencije, ljubljanskega hospica, mnogih oddaj in bralnih krožkov ter še nešteto drugih, manj oprijemljivih, vendar prav tako pomembnih iniciativ. Skrb za svojo zapuščino je pred smrtjo prepustila Žigi Valetiču, ki je več mesecev prečesaval njene arhive in jih nato s pomočjo Helene Zemljič sestavil v čudovito knjigo Manj je mene, bolj sem Jaz, ki bralcem odkriva številne podvige, projekta in – življenja, ki jih je živela. Delo ni zgolj pripoved o Manci, temveč Mančina pripoved – neke vrste poklon življenju in branju, ki ga je gnalo prav do konca. Žiga Valetič bo danes, v sredo, 26. novembra, ob 19. uri, knjigo predstavil na glavnem odru 41. Slovenskega knjižnega sejma. Okna v Mančino življenje in delo mu bodo pomagale odpirati Tina Košir, Maja Gal Štromar in Carmen L. Oven. (Fotografija: Andraž Gombač) Pred nama je čudovit, 500-stranski popis Mančinega življenja, za kar vas je pred smrtjo prosila sama. Kje pa se je začela vaša zgodba z »največjo Slovenko«, kot ste jo poimenovali sami? »Z Manco sem se spoznal skozi mistično poezijo. Do

Nagrada SKS 2025 za knjižni prvenec Martini Potisk

Društvo slovenskih pisateljev, 26. november ― Iz utemeljitve strokovne komisije v sestavi Matjaž Zorec (predsednik), Jaka Gerčar (GZS) in Majda Travnik Vode (Stritarjeva nagrajenka 2025): Poezija Martine Potisk v knjigi Ena na ena se težko povezuje s pojmom prvenca, kot ga dojemamo v splošnem literarnem imaginariju, saj njena pesniška dikcija reže, kot da je tu že od nekdaj, nobenega postopnega formiranja, nobene neizkušenosti, nobenega tipanja po neizbrušenosti. Samo šus v žilo jezika. Njeno elementarno in tudi najznačilnejšo razsežnost izraža prav pesničino operiranje z jezikom, kot smo zapisali v razmisleku o knjigi, ki tudi izpostavi njene glavne odlike:  “Eden od številnih možnih uporab jezika v literaturi je tudi popolno prekritje poezije z elementarnimi jezikovni danostmi; ko jezik ni le sredstvo za razgrabljanje svojih netrdnih in nestalnih pomenjenj, temveč sama njegova skonstruiranost postane osnovni konstruktivizem poezije. Jezik tukaj tako rekoč riše in barva, oblikuje in kipari, arhitektira svet. Kar je, so le v komade naflekane jezikovne možnosti. Jezik ne opisuje, temveč piše, kreira nepreštevne plasti bivanja. Kljub distinkcijam v poetičnih funkcijah jezika pa nobeno delo ne vztraja absolutno v tem ali onem modusu; prej se drži specifične dominance, medtem ko posega tudi po različnih, nedominantnih izraznih sredstvih. Tako lahko iz izpostavljenega jezikovnega občevanja, kakršnega pesni Potisk, razbiramo jedko, inteligentno kamuflirano kritiko določenih scen in stanj s kulturnega, umetnostnega in akademskega sveta. Poezija v Ena na ena v tem pogledu funkcionira na dveh glavnih ravneh. Prva, recimo ji mikro varianta, je že podano postajanje črk, verzov, kitic in pesmi; zgoščena mreža zlogov, glasovnih in pomenskih korespondenc, veriženja besed prek enakih črk ali izglasov, kar izpisuje številne asociativne in tudi kontraasociativne zbitke, nujnosti kontingentnih pomenskih strdkov na številnih skalah nasprotij in bližin, hkrati pa posega tudi po različnih registrih od narečij, večjezičnosti, stroko
Alja Pušič: »Naj govorijo pesmi – še sreča, da govorijo«

Alja Pušič: »Naj govorijo pesmi – še sreča, da govorijo«

Airbeletrina, 25. november ― Alja Pušič (2003), letošnja uršljanka, je pesnica, ki zna z verzi zadeti točno tja, kjer malo zaboli, potem pa postane lepo. Je študentka arhitekture, ki pa že dalj časa gradi tudi drugačne strukture in svetove – tiste iz besed in tišin. Pisati je začela na II. gimnaziji Maribor, kjer je v literarni delavnici pod mentorstvom Nine Medved hitro pokazala, da ji poezija ni le šolska naloga, ampak način dojemanja sveta. Njene pesmi so bile objavljena na Koridorju, MKC Črki, Radiu Prvi, v Delu, Mentorju, Zvonu, Litru jezika, Literarni krpanki in v zbornikih II. Gimnazije Maribor. Trenutno osvaja nominacije in nagrade kot po tekočem traku: dvakratna finalistka Pesniške olimpijade in male Veronike, večkrat je bila nominirana in tudi zmagala na natečaju Ali govoriš emojščino?, je prejemnica Beletrininega natečaja Naj pesem 2021, nagrade rdeča nit 2024 za poezijo in mlado pero 2025, istega leta pa je kot finalistka Pesniškega turnirja prejela nagrado občinstva – kar ni presenečenje, saj njene besede zlahka najdejo pot do ljudi. Pred nekaj tedni so jo na 24. Festivalu mlade literature Urška razglasili za uršljanko. Državno selektorico Ano Pepelnik, ki bo tudi urednica njenega knjižnega prvenca, naslednje leto izdanega pri JSKD, je prepričala »z veščo, izdelano pisavo, ki ohranja mladostno igrivost«. Pod imenom bambus je z Gašperjem Drevom ustvarila album uglasbene poezije neskončno dolgi pogovori, izdan pri zavodu Dve luni. S tem projektom koncertira po vsej Sloveniji. Navdušuje jo tudi moderiranje dogodkov, kjer na svojstven način približuje literarno umetnost občinstvu. Alja, najprej k vprašanju, ki so ti ga v zadnjem času gotovo postavili že večkrat. Osvojila si naziv uršljanke, ki ga podeljuje Javni sklad RS za kulturne dejavnosti. Kakšni so tvoji občutki glede same nagrade in kako gledaš na priložnosti, ki jih ponuja sodelovanje na Urški? »Vsako nagrado in priložnost gotovo spremlja občutek velike hvaležnosti. Ob najaktualnejši podelitvi je bilo p
še novic