Airbeletrina,
19. december 2025
―
V bližini doma že dlje časa videvam brezdomca. V parku, kjer poseda, sta tako voda kakor precejšen pretok ljudi, čeprav sem moškega, opremljenega z vrečkami in raznorazno šaro, vedno oblečenega v nezgrešljiv rjav odtenek, komaj kdaj slišala izreči kako besedo. Po fizionomiji sodeč prihaja morda iz Nigerije, še verjetneje pa iz Zahodne Afrike. Pred kakim letom, ko sem mu dala nekaj kovancev, jih je sprejel s kratkim, skoraj nevidnim pokimom. In odtlej veva drug za drugega. Ko se znajdem v njegovem vidnem polju, mi sledi s pogledom. Ko se ozrem k njemu, pogled umakne. Včasih šari po vrečki, si trebi lase, nekajkrat sem ga slišala spuščati krike, posebej v prisotnosti policistov, večino časa pa mirno sedi in opazuje okolico. Zdi se, da se pogovarja z duhovi – nekje na notranji strani svoje resničnosti.
Ti duhovi se zdijo precej kruti, če nič drugega, me je nazadnje, ko sem mu skuhala večerjo in se mu z njo v roki približevala, zavrnil. Že od daleč, ko je videl, da sem namenjena k njemu, je začel žugati s prstom, kar sem razumela kot svarilo, naj se mu ne približujem. In da se hrane, ki sem jo potem položila na tla, z obljubo, da nikoli več ne bom posegala v njegov prostor, ne bo dotaknil.
Že od daleč, ko je videl, da sem namenjena k njemu, je začel žugati s prstom.
Ne da bi poskušala kogarkoli ali karkoli eksotizirati ali esencializirati, toda brezdomčev žugajoči prst me je spomnil na junake in junakinje iz zbirke zgodb Mia Couta Znočeni glasovi in V vodovju časa, ki smo jo lani dobili tudi v slovenskem prevodu (prevedla Katja Zakrajšek, LUD Literatura, zbirka Stopinje). Knjižica, ki je globoko zaznamovala mozambiško književnost, je izšla leta 1986, leto zatem pa v Lizboni, pri založbi Caminho. Vozes Anoitecidas naj bi bila izraz kolektivne bolečine, sanj in upanja ljudi, ki so preživeli travmatične izkušnje. Luís Carlos Patraquim, ki je k izvirni mozambiški izdaji iz leta 1986 spisal oseben uvodni tekst, je poudaril »navdihujočo moč kratkih zgodb«, me
