Voščilo

Bralno društvo, 22. december 2025 ― Naj vas praznični dnevi ogrejejo s toplino, novo leto 2026 pa napolni s tihimi radostmi, dobrimi zgodbami in navdihom za branje. Želimo vam leto, v katerem se besede dotaknejo srca.

Ivana Zajc: Iskanje lastnega glasu: nova dramatika slovenskih avtoric

Sodobnost, 22. december 2025 ― Ivana Zajc Iskanje lastnega glasu: nova dramatika slovenskih avtoric   V tem zapisu se posvečam ustvarjalnosti dramskih avtoric generacije, ki jih v medijih in tudi v strokovnih analizah pogosto imenujejo »mlada« ali »mlajša« generacija. Ob tem se sprašujem, v kolikšni meri generacijske oznake res pripomorejo k razumevanju umetnosti. V zgodovini dramatike, literature in drugih umetnostnih […]

Roka v roki

Vrabec Anarhist, 22. december 2025 ― Ingo Jesen Vitman Ori: Sin svoje roke, ŠKUC, 2024 S stavkom »v čast osmemu marcu poskusim opisati svoj spol« nas v pesem »8. marec« uvede Ingo Jesen Vitman Öri, avtor_ica...
Lela Angela Mršek Bajda: Prezračil sem prostor, katarakt je akt

Lela Angela Mršek Bajda: Prezračil sem prostor, katarakt je akt

Sodobnost, 22. december 2025 ― Vrhnja stran peteroknjige vilice so obrnjene navzgor ali navzdol (z dovoljenjem Matjaža Hanžka). Lela Angela Mršek Bajda Prezračil sem prostor, katarakt je akt O vilice so obrnjene navzgor ali navzdol Matjaža Hanžka     Opomba: To besedilo je bilo lektorirano. Citati so zapisani zvesto Hanžkovemu izvirniku. Nekaj je tudi posebnosti v avtoričinem izvirniku. Lovljenje kozmičnega je podtema lastnih uvodov, ki jih je Matjaž Hanžek objavil v svoji peteroknjigi vilice so obrnjene navzgor ali navzdol. Misel je stvar, ki jo ujameš vase, ko pripotuje k tebi iz vesolja, razberemo iz njih. Vesolja ni mogoče ne »zaobjeti« ne »razumeti«, njegovi drobni delčki – potem ko so bili ulovljeni – terjajo gibanje. So »signali in namigi« Hanžku, ki so jih (od)rabili tisti s časovno prednostjo pred njim (živeči nekoč); so »veselje in razuzdanost […] ljudstva«, »pesniški material […] brez kakšnega namena in poslanstva«, »deloma tudi likovni material«. Hanžek ga je »izbiral«, »premetal«, »krajšal in morda kaj drugega dodal«, »se z njim igral«, ga najprej ohranjal in njegove pozicije permutiral, nato ga prevajal iz različnih jezikov, tako rekoč cenzuriral, ko ga je izštel z izbiranjem posameznega iz množice, in »ga položil na papir«. Že kompozicija peteroknjige deluje kot stisnjena pest, v katero je ujeta ta snov iz vesolja: dimenzije petih snopičev, povezanih z eno(tno) vezavo, so splastene v volumen oblike, ki v mislih osnuje podobo roke. Tipkopis, rokopis, črtoris, lepljenka pa so postavljeni na papir v snopičih točno na načine, ki jih uvodoma opisuje Hanžek. Kolikor ta način ni razviden iz grafičnih elementov (tukaj so črka, ločilo, številka in matematični znak) in njihove postave, je razberljiv v pomenu besed in konstrukciji besedilja. Ujete reči ne mirujejo. Ker: »[N]a koncu te čaka konec, ki ne pride. Je tam.« Tudi konec je stvar, morda antistvar v vseh rečeh, gibanje v povratni smeri, poriv za notranji nemir reči, »katarak

Kraljica gora

Vrabec Anarhist, 22. december 2025 ― Daniel Wisser: Kraljica gora. (Prevod: Tanja Petrič) Ljubljana: Sodobnost International (Zbirka Horizonti), 2024. Daniel Wisser, rojen v Celovcu, spada med trenutno najbolj zanimive avstrijske pisatelje, dejaven pa je tudi kot...
Glinkica v odprtem ateljeju

Glinkica v odprtem ateljeju

Bajalka, 19. december 2025 ― Alenka Spacal: Glinkica v odprtem ateljeju Umetniški atelje št. 4, Partizanska cesta 12/II, Maribor, 20.–30. decembra 2025. Otvoritev: 20. decembra, ob 18. uri. Alenka Spacal bo v sklopu projekta Glinkica v odprtem ateljeju odprla ateljejska vrata na Partizanski cesti 12 v Mariboru in javnosti predstavila originalne ilustracije iz najnovejše avtorske slikanice Me ne zanima!, ki je izšla v letošnjem letu pri Bajalki. Ilustratorka razstira svoje pravljične svetove v klasičnih slikarskih tehnikah akvarela, gvaša, tempere in ponekod akrila. V času, ko se tudi ilustratorsko področje vse bolj digitalizira, zagovarja način ročnega slikanja ilustracij. S svojimi knjižnimi podobami vabi otroke in odrasle […] Stran Glinkica v odprtem ateljeju se je prvič pojavila na strani Bajalka.
Na notranji strani resničnosti

Na notranji strani resničnosti

Airbeletrina, 19. december 2025 ― V bližini doma že dlje časa videvam brezdomca. V parku, kjer poseda, sta tako voda kakor precejšen pretok ljudi, čeprav sem moškega, opremljenega z vrečkami in raznorazno šaro, vedno oblečenega v nezgrešljiv rjav odtenek, komaj kdaj slišala izreči kako besedo. Po fizionomiji sodeč prihaja morda iz Nigerije, še verjetneje pa iz Zahodne Afrike. Pred kakim letom, ko sem mu dala nekaj kovancev, jih je sprejel s kratkim, skoraj nevidnim pokimom. In odtlej veva drug za drugega. Ko se znajdem v njegovem vidnem polju, mi sledi s pogledom. Ko se ozrem k njemu, pogled umakne. Včasih šari po vrečki, si trebi lase, nekajkrat sem ga slišala spuščati krike, posebej v prisotnosti policistov, večino časa pa mirno sedi in opazuje okolico. Zdi se, da se pogovarja z duhovi – nekje na notranji strani svoje resničnosti. Ti duhovi se zdijo precej kruti, če nič drugega, me je nazadnje, ko sem mu skuhala večerjo in se mu z njo v roki približevala, zavrnil. Že od daleč, ko je videl, da sem namenjena k njemu, je začel žugati s prstom, kar sem razumela kot svarilo, naj se mu ne približujem. In da se hrane, ki sem jo potem položila na tla, z obljubo, da nikoli več ne bom posegala v njegov prostor, ne bo dotaknil. Že od daleč, ko je videl, da sem namenjena k njemu, je začel žugati s prstom. Ne da bi poskušala kogarkoli ali karkoli eksotizirati ali esencializirati, toda brezdomčev žugajoči prst me je spomnil na junake in junakinje iz zbirke zgodb Mia Couta Znočeni glasovi in V vodovju časa, ki smo jo lani dobili tudi v slovenskem prevodu (prevedla Katja Zakrajšek, LUD Literatura, zbirka Stopinje). Knjižica, ki je globoko zaznamovala mozambiško književnost, je izšla leta 1986, leto zatem pa v Lizboni, pri založbi Caminho. Vozes Anoitecidas naj bi bila izraz kolektivne bolečine, sanj in upanja ljudi, ki so preživeli travmatične izkušnje. Luís Carlos Patraquim, ki je k izvirni mozambiški izdaji iz leta 1986 spisal oseben uvodni tekst, je poudaril »navdihujočo moč kratkih zgodb«, me
še novic