Novice

literatura

Razpisi: Ustanova Velenjska knjižna fundacija (UVKF) 

Društvo slovenskih pisateljev, 19. januar ― LIRIKONFESTOVO PODNEBJE 2026    DO 8. FEBRUARJA 2026 ODPRTIH PET LITERARNIH VABIL IN RAZPISOV 25. LIRIKONFESTA VELENJE (2026) –– uvkf.si/sl/razpisi   (1) Vabilo k predlaganju kandidatov za 23. podelitev častnega naslova »ambasador poezije, slovenske književnosti in jezika« – mednarodne Pretnarjeve nagrade 2026 (APSKJ–MPN 2026) (2) Vabilo k objavi vrhunske novejše slovenske poezije za odrasle v festivalni antologiji Rp. Lirikon21 (2026), izdani ob 25. Lirikonfestu Velenje (2026) = kandidiranje za 21. podelitev vseslovenske literarne nagrade »velenjica – čaša nesmrtnosti« za vrhunski desetletni slovenski pesniški opus za odrasle v 21. st. (VČN 2026)  (3) Vabilo k objavi prevedene vrhunske novejše poezije za odrasle v festivalni antologiji Rp. Lirikon21 (2026), izdani ob 25. Lirikonfestu Velenje (2026) = kandidiranje za jubilejno 20. podelitev mednarodnega prevajalskega priznanja/plakete »Lirikonov zlát« za vrhunske revijalne prevode novejše evropske poezije za odrasle (LZ 2026)  (4) Razpis za jubilejno 10. podelitev književne nagrade »krilata želva« za najboljši slovenski literarni potopis v letu 2026, knjižno objavljen v preteklem letu (KŽ26) (5) Zbiranje predlogov za ustvarjalna bivanja književnih ustvarjalcev in prevajalcev oz. mednarodnih posrednikov novejše slovenske umetniške literature na mednarodni književniško-prevajalski rezidenci v Velenju v letu 2026 (MKPRV26) uvkf.si/sl/razpisi LIRIKONFEST – Festival liričnega, potopisnega, kantavtorskega in satiričnega občutja / Rezervat za poezijo / Od leta 2002 tradicionalno književno srečanje z mednarodnimi gosti v Velenju / Ustanova Velenjska knjižna fundacija (UVKF) 
Žarko Laušević: »Umetnost ne naredi sveta boljšega. To je največja zmota umetnikov.«

Žarko Laušević: »Umetnost ne naredi sveta boljšega. To je največja zmota umetnikov.«

Airbeletrina, 19. januar ― V spominu večine Slovenk in Slovencev je karizmatični črnogorsko-srbski gledališki, filmski in televizijski igralec Žarko Laušević (1960–2023) zapisan po vsaj dveh vlogah: v srbski televizijski nanizanki Sivi dom (rež. Darko Bajić, 1986) je odigral mladostnika Šiljo, ki se zaradi prestopništva znajde v popravnem domu (in ki je med drugim povzročil, da so si v tistem času številni srbski mladostniki delno obrili desno obrv), v povojnem filmu Oficir z vrtnico (Oficir s ružom, rež. Dejan Šorak, 1987) pa se je kot nekdanji partizanski poročnik Petar Horvat zaljubil v Matildo, žensko neustreznega stanu (Ksenija Pajić), in z njo uprizoril enega najlepših ljubezenskih prizorov jugoslovanskega filma. V filmski zgodbi je bila posledica tega prizora njegova službena premestitev in smrt, v resnični pa je prejel zlato areno v Pulju za najboljšega glavnega igralca. Žarko Laušević v vlogi princa Đorđa Karađorđevića v seriji Sence nad Balkanom v režiji Dragana Bjelogrlića (Fotografija: Dragana Udovičić) Potem je, v času krvavih let na nekdanjem skupnem prostoru, tako rekoč poniknil in se v povsem drugačni vlogi ponovno pojavil leta 2013 s slovenskim prevodom prve – in v slovenščini žal edine – izmed njegovih štirih zaporniških knjig Leto mine, dan nikoli: dnevnik nekega kaznjenca (Modrijan, 2013, prevod Lili Potpara), ki podrobno razgrne njegovo nepredstavljivo žalostno usodo. Potem je, v času krvavih let na nekdanjem skupnem prostoru, tako rekoč poniknil in se v povsem drugačni vlogi ponovno pojavil leta 2013 s slovenskim prevodom prve izmed njegovih štirih zaporniških knjig Leto mine, dan nikoli: dnevnik nekega kaznjenca. Usodo, za katero se s pogledom nazaj zdi, da jo je igralec napovedal z vlogama v filmih Bolje od bega (Bolje od bekstva, rež. Miroslav Lekić, 1993) in Brata po materi (Braća po materi, rež. Zdravko Šotra, 1988), kjer se osrednja protagonista znajdeta v nasprotju s sistemom in pristaneta v beograjskem zaporu. Tam, kamor je bil nek
SISI: NERAZUMLJENA CESARICA

SISI: NERAZUMLJENA CESARICA

Knjižnica Slovenska Bistrica, 16. januar ― V časopisni čitalnici osrednje knjižnice je bilo v sodelovanju z Zgodovinskim društvom dr. Jožeta Koropca izvedeno izjemno zanimivo predavanje avtorja prve slovenske biografije znamenite cesarice Sisi, doc. dr. Gregorja Antoličiča. Doc. dr. Gregor Antoličič je doktor zgodovinskih znanosti, sodelavec Zgodovinskega inštituta Milka Kosa ZRC SAZU in predavatelj na oddelku za zgodovino Filozofske fakultete Univerze v Mariboru. Njegovo področje raziskovanja je usmerjeno predvsem v obdobje prve svetovne vojne s posebnim poudarkom na raziskovanju vojaških in diplomatskih zadev. Hkrati posebno pozornost posveča raziskovanju zadnjega obdobja obstoja habsburške monarhije in njenega razpada. Avtorjevo otroško navdušenje nad Sisi in Francem Jožefom je sčasoma preraslo v resnejše zgodovinsko raziskovanje. Tudi zaradi mladostniške očaranosti ob gledanju filmov o cesarici Sisi je pričel z raziskovanjem njenega življenja, takšnega kot je bilo v resnici. Ne z namenom rušenja mitov ali zmanjševanja njene podobe, temveč nasprotno. Prepričan je, da je bila Sisi veliko več kot »naivno« dekle, ki je z Bavarske prišlo na dunajski dvor. Zanj je bila moderna ženska, umetniška duša, daleč pred svojim časom in prav zaradi tega pogosto nerazumljena. Zaradi tega ne preseneča, da med ljudstvom v času svojega življenja ni bila priljubljena, kot jo pogosto v današnjem času prikazujejo številne serije in filmi. Odgovor na vprašanji, kakšen odnos je imela cesarica do Slovencev in kako so jo le-ti doživljali, je razmeroma preprost. Posebnih povezav med cesarico Elizabeto in Slovenci pravzaprav ni bilo. Razen enega njenega uradnega obiska naše dežele, če izvzamemo zgolj prečkanje slovenskega ozemlja z vlakom na poti v Trst in naprej na otok Krf, posebnega odnosa torej skoraj ni bilo. Prav tako tedanji časopisi cesarici niso namenjali večje pozornosti. Doc. dr. Gregor Antoličič: »Danes je cesarica Sisi veliko bolj priljubljena. Na to kaže velik obisk prireditev, tudi današnje, in vse serije in
Kompasa ne vidiš, a deluje

Kompasa ne vidiš, a deluje

Airbeletrina, 16. januar ― Dobro se spomnim trenutka, ko se je v meni prvič oglasila tujina. Ne kot odločitev, ampak kot telefonski klic. Kot plamen, ki ne pride s svečo, temveč s trenjem: najprej prasket, potem drobna iskra, potem mirna, trmasta svetloba, ki se noče več vrniti nazaj v temo. Bilo je v srednji šoli, med dnevi, ki so se zdeli preozki za vse, kar sem hotela postati. Takrat sem prvič začutila, da obstaja prostor, ki me kliče; ne ker bi bil boljši, ampak ker je neodkrit. Kot zaprta knjiga, ki jo že držiš v dlani in čutiš njen utrip, še preden obrneš prvo stran. Želja je zrasla iz lakote in tudi iz branja. Že prej sem rada požirala zgodbe o ljudeh, ki so odšli: o tistih, ki so se v tujih mestih na novo izumili, izgubili, zaljubili, odrasli. V mojih knjigah so kovčki vedno stali pripravljeni, letališča so bila neke vrste obredi, tuji jeziki pa skrivna vrata. Ko sem zaprla platnice, je v meni ostal nemirni občutek, da se življenje nekje drugje dogaja nekoliko bolj na glas in da bi ga rada slišala od blizu. V tej lakoti je bilo nekaj, česar sem se dolgo nekoliko sramovala: moja želja živeti »kot v knjigi«. Kot da bi si življenje hotela izposoditi iz literature, namesto da bi ga preprosto živela. Zato je moja želja rasla kot lakota, ne po hrani, ampak po svetu: po ljudeh, ki jih še nisem srečala, po pogovorih, ki mi bodo premaknili notranje pohištvo, po večerih, ko se nekaj zgodi in je jasno, da si pravkar dobil gradivo za zgodbo. Hotela sem biti požrešna, ja, ne za okuse, temveč za prizore. Za detajle. Za drobne resnice, ki jih vidiš samo, če si dovolj blizu, in jih potem zvečer ne moreš sprati iz misli, dokler jih ne spraviš na papir. V tej lakoti je bilo nekaj, česar sem se dolgo nekoliko sramovala: moja želja živeti »kot v knjigi«. Kot da bi si življenje hotela izposoditi iz literature, namesto da bi ga preprosto živela. A sčasoma sem razumela: knjig, ki se nas res dotaknejo, ne pišejo ljudje, ki ostajajo na varni razdalji. Pisatelj mora najprej sam postati kraj do
Martina Potisk v Josipinini knjigarni DSP, 20. 1. ob 18.30

Martina Potisk v Josipinini knjigarni DSP, 20. 1. ob 18.30

Društvo slovenskih pisateljev, 15. januar ― Nagrada za najboljši knjižni prvenec SKS 2025 olalamendamimogrede postajam poštirkana prepeličjagospodična popolnoma nabodena nagrenko slino tistih ki meod spredaj in zadajkrmijo z oceanskimi laski *** Martina Potisk (1987), slovenistka, literarna kritičarka, lektorica in urednica. Študirala je slovenski jezik s književnostjo. Leta 2018 je doktorirala iz literarnih ved. Od leta 2012 dalje pisala literarne kritike. Je prejemnica Stritarjeve nagrade za literarno kritiko za leto 2019. Leta 2022 je izdala znanstveno monografijo Medkulturnost in sodobni slovenski roman. Poezijo objavlja v revijah Poetikon, Apokalipsa, Dialogi, Spirala in spletnih medijih. Z Martino Potisk se bo pogovarjal Peter Dobaj, glavni urednik založbe Kulturni center Maribor. Pogovor poteka v sklopu prireditev gostujoče založbe v Josipinini knjigarni DSP. 

Parada heteroseksualcev

Vrabec Anarhist, 15. januar ― Blaž Iršič: Parada heteroseksualcev, LUD Literatura, 2025 »Pijan sem, / osamljen / in v napačnem nadstropju.« Ko v tretji pesniški zbirki Blaža Iršiča, Parada heteroseksualcev, ob površnem branju poskušamo najti...

Drevo delfin

Vrabec Anarhist, 15. januar ― Alojzija Zupan Sosič, Drevo delfin, Ljubljana: Center za slovensko književnost, 2024 Piše: Tonja Jelen Pesniški prvenec Drevo delfin vidnejše raziskovalke sodobne slovenske književnosti dr. Alojzije Zupan Sosič je umetniško delo,...
Predstavitev knjige Je moje življenje gora

Predstavitev knjige Je moje življenje gora

Knjižnica Slovenska Bistrica, 14. januar ― V Knjižnici Josipa Vošnjaka smo v ponedeljek, 12. januarja 2026, gostili Natašo Privošnik in njeno dolgoletno prijateljico Marto Rojnik. Obiskovalcem sta spregovorili o življenjskih preizkušnjah, pogumu in prijateljstvu, ob tem pa predstavili tudi knjigo Je moje življenje gora, ki temelji na življenjski zgodbi Nataše Privošnik in jo je po njenem pripovedovanju zapisala pisateljica Irena Štusej. Knjiga razkriva izjemno življenjsko pot Nataše Privošnik, ki se je že ob rojstvu soočila s prirojeno nepravilnostjo ustnice in pozneje s številnimi hudimi zdravstvenimi preizkušnjami. Prestala je več operacij na srcu, tumorje na možganih, raka, možgansko kap in srčni infarkt, a kljub temu je ohranila voljo do življenja, pri čemer ji je bila največja opora hčerka Liza. Svojo zgodbo je delila tudi Marta Rojnik, ki jo je zaznamovala diagnoza raka na dojki. Spremenila je delo na kmetiji, prevzela vodenje družinske pivovarne, v oporo pa so ji bili družina, cvetje in njeni labradorki. Nataša in Marta sta po okrevanju našli moč v planinstvu. Od domačih gričev sta pot nadaljevali med InPlanince, kjer se planinstvo odpira tudi osebam z invalidnostjo. Natašin največji dosežek je vzpon na Triglav, na katerega je še posebej ponosna, saj je dokaz, da je mogoče kljub omejitvam doseči najvišje cilje. Poleg hoje v hribe se ukvarja tudi s paraplezanjem, prilagojenim plezanjem za invalide. Knjiga ima tudi dobrodelno noto, saj je izkupiček od prodaje namenjen dokončanju planinskega doma na Treh kraljih, ki bo prilagojen tudi osebam z gibalnimi ovirami. Osrednje sporočilo knjige je pomen pogovora o čustvih, vztrajnosti in upanja. Nataša Privošnik poudarja, da tudi v najtežjih trenutkih pride dan, ko bo bolje, ter opozarja na pomen razumevanja in sočutja do ljudi z nevidnimi stiskami. Nataša s svojo srčnostjo, pogumom in skrbjo za ranljive ostaja navdih ter vzor, da se tudi iz najtežjih preizkušenj lahko rodi nova moč. Tadeja Skrbinek

Literarna rezidenca Hello World

Društvo slovenskih pisateljev, 14. januar ― Dear Slovene Writers’ Association At The Danish Centre for Writers and Translators at Hald Hovedgaard we are pleased to announce that the Call for Applications for our international residency programme is now OPEN: The Hello World Literary Residency The programme runs this summer from June 15 – August 10, 2026. During these eight weeks we invite four different writers to spend two consecutive weeks each at Hald Hovedgaard. Who can apply? Writers who, as sole author have had at least two books of prose or poetry published. The residency is free of charge and each writer will receive a grant of EUR 1.000,- to cover food and travel expenses. Deadline for application: 16th of March 2026 Apply here: General information about Hald Hovedgaard: Please share this opportunity with your network to make sure that writers from your country/region/organization do not miss this opportunity. Applicants will receive an answer in the beginning of April. Thomas Sætre Rafn
Ne pusti, da se utopim

Ne pusti, da se utopim

Airbeletrina, 14. januar ― Diptih je knjiga dveh novel francoske novinarke, režiserke in pisateljice Colombe Schneck (1966). V prvi noveli, Mali buržujki, ki jo avtorica posveča svoji preminuli prijateljici Emmanuelle, spremljamo prijateljstvo dveh deklet iz visoke francoske družbe skozi leta, dokler ena od njiju neozdravljivo zboli in umre. V drugi, Milina kravla, pa opazujemo ljubezenski odnos med Colombe in Gabrielom, ki nimata prav nič skupnega, pa se vseeno usodno zapleteta, dokler tudi tu ne pride do razpada. Obe noveli imata torej skupen lok zbliževanja in oddaljevanja dveh ljudi, le da gre v prvi za prijateljici, v drugi pa za ljubimca – kar pa ne pomeni, da je ena manj čustveno uničujoča od druge. Schneck se namreč zaveda pomena in kompleksnosti prijateljskega odnosa, ki ga zaznamujejo vse mogoče reči, ne samo zunanji dogodki ali značajske lastnosti, temveč tudi pravila okolja, iz katerega prihajamo – zato tudi tako buržujsko povzpetniški naslov prve novele, v kateri ena izmed prijateljic prihaja iz visoke buržoazije, druga pa se tega boleče zaveda. Iz obeh novel bi lahko tudi sklepali o avtofikcijskosti pisanja, a to niti ni pomembno, saj gre za tematsko vseeno tako široke in univerzalne teme, da se zlahka znajdemo tudi brez posebnega znanja o avtorici. Obe noveli imata torej skupen lok zbliževanja in oddaljevanja dveh ljudi, le da gre v prvi za prijateljici, v drugi pa za ljubimca – kar pa ne pomeni, da je ena manj čustveno uničujoča od druge. Prva novela ostaja tista bolj pretresljiva, tudi bolj surova v smislu odraščajoče krutosti v povezavi z naivnostjo in pomanjkanjem izkušenj, zato bolj udari, druga pa je v tem smislu že bolj trezna, napisana z malo več distance. Sta si pa blizu po slogu, ki je prepoznaven, ne le zaradi pogostih kratkih stavkov, ampak tudi zaradi pedantnosti, pozornosti na detajle, kar naj bi se načeloma skoraj izključevalo, a v tem primeru deluje sveže, neobloženo, neobremenjeno (ravno nasprotno od njenih literarnih likov): »Hiša je iz rožnateg
še novic