Jože Volfand: Veronikina nagrada v knjižnem knežjem mestu

Jože Volfand: Veronikina nagrada v knjižnem knežjem mestu

Sodobnost, 10. marec ― Jože Volfand Veronikina nagrada v knjižnem knežjem mestu   Ni prav veliko mest v Evropi, ki podeljujejo nagrado za poezijo. So velika, kot so Barcelona, Madrid, Vroclav, Firence in še katero, med manjšimi portugalska Mafra in zagotovo še katero, vendar jih je težko izbrskati. A za Celje se ve, da je med evropskimi mesti, ki že od leta 1997 podeljuje Veronikino nagrado za poezijo. Prestižno nagrado po ugledu in zaželeno po materialni vrednosti, kar je in ni pomembno. Letos jo bo Celje podelilo tridesetič. Najprej sem zamisel za Veronikino nagrado preveril pri nestorju slovenskega pesništva. Cirila Zlobca sem večkrat srečal kot urednik na Delu – prihajal je na Književne liste k Titu Vidmarju, v nadstropje s kulturno redakcijo, kjer so me postavili za urednika leta 1980. Seveda je Zlobec idejo podprl. Vedel sem, da brez podpore Evalda Flisarja, takratnega predsednika Društva slovenskih pisateljev, ne bo šlo. Zamisel se mu je zdela odlična in z veseljem mi je pomagal tudi z nasveti. Premišljeno sem si zamislil prvo Veronikino žirijo: vanjo sem povabil Vena Tauferja kot predstavnika modernizma in oporečnega kulturnega delavca, iz mlajše generacije pa vzhajajočega esejista in kritika Matevža Kosa. Novinarska konferenca v Društvu slovenskih pisateljev je zazvenela kot prvovrstni nacionalni kulturni dogodek in deležna je bila izjemne medijske naklonjenosti. Ciril Zlobec je orisal značilnosti izbrane kakovostne poezije, ki so segale »od intelektualno zahtevnega upesnikovanja do samoironičnega pesnjenja na visoki ubesedovanjski ravni, od zaljubljenosti v krajino do urbanega popotovanja po pevskih avenijah …« (Dnevnik, 1. avgust 1997). S prvo nagrado smo segli kar visoko, saj je bila vredna 3000 nemških mark, Radenska pa je lavreatu dodala še tedensko bivanje v zdravilišču za dve osebi. Takrat ni manjkalo sponzorjev. Veronikini nagradi so popihali na dušo z vseh strani. Kultura, literatura, poezija, te sestre duhovne moči slovenskega naroda so še visoko
Robert Šabec: EUgen

Robert Šabec: EUgen

MMC Knjige, 10. marec ― Zapletenost je lepa čednost. Z imenom Evgen, Eugen, ki se razpotegne tudi v Euugen ali celo Euuugen, je določena družabna plat osrednjega romanesknega lika, torej tista, s katero ohranja stik s človeško vrsto. Namigi so, da je ta plat zadaj.

Obvestilo: Literarna rezidenca Gijón

Društvo slovenskih pisateljev, 9. marec ― Spoštovani, literarna rezidenca Gijón je kulturni prostor v mestu Gijón (asturijsko Xixón), namenjen gostovanju avtorjev za obdobja od 1 do 8 tednov, s poudarkom na literarnem ustvarjanju in prevajanju. Naš cilj je graditi mostove med kulturami, jeziki in književnostmi ter spodbujati jezikovno raznolikost in umetnost v vseh njenih oblikah. Projekt je nastal leta 2023 na pobudo pisatelja in kulturnega menedžerja Inaciu Galán, ki je v tem stanovanju živel več kot desetletje in ga je zdaj namenil literarnemu ustvarjanju. Rezidenca ima knjižnico z več kot 4.000 knjigami v različnih jezikih in žanrih (poezija, proza, eseji in drugo). V zadnjih dveh letih smo imeli čast gostiti številne pisatelje, pesnike, prevajalce in esejiste, med njimi so Ramón Caride (Galicija), Romina Berenice (Argentina) in Robyn Mubyn (Združeno kraljestvo). Poleg ustvarjalnega okolja, ki spodbuja zbranost in navdih, rezidenca organizira tudi srečanja, pogovore in dejavnosti kulturne izmenjave z lokalno skupnostjo. Tudi samo mesto Gijón ima živahno kulturno življenje in gosti pomembne literarne dogodke, kot sta Semana Negra in Gijón Book Fair (FeLiX), ter druge prireditve, na primer POEX, ki dodatno krepijo ustvarjalno okolje okoli rezidence. Trenutno imamo odprt razpis za ustvarjalna bivanja, ki ga sofinancira Nial Cultural, kulturno združenje, ki si prizadeva graditi mostove med asturijsko kulturo – zlasti asturijsko književnostjo – ter drugimi kulturami in jeziki. Santiago Pernas www.lliterariaxixon.com Kontakt za več informacij: info@lliterariaxixon.com
Še vedno rumena

Še vedno rumena

Airbeletrina, 8. marec ― Pariz se februarja pretvarja, da še ni utrujen od zime. Ko stopiš iz metro postaje v šestnajstem okrožju, diši po kovini in mokrem kamnu. Zjutraj je moralo deževati. Svetloba je nizka, vodoravna, in ljudje hodijo hitreje. Če jih opazuješ dovolj dolgo se ti zdi, da pospešujejo z željo, da bi se izognili lastnim sencam. Da ne bi izstopala, se ujamem v njihov ritem in jim sledim. Na vogalu ulice je cvetličarna, ki je videti, kot da se je zmotila v letnem času. Zid je izginil pod preobiljem barv; napis nad vrati je skoraj neberljiv, zadušen pod slapom tulipanov, ranunkul in vrtnic, ki silijo čez rob, kakor da bi želele pobegniti na pločnik. V izložbi gori rumena. Ni sramežljiva, ni pastelna. Kliče po pozornosti. Mimoza. Drobne puhasto okrogle krogle, zbrane v šop, ki se trese že ob najmanjšem premiku zraka. Krhka cvetlica, ki terja pozornost. Na koga me spominja? Rumene nikoli nisem marala. Zdela se mi je vsiljiva, kot da se izdaja za toplino, ki je v resnici ni. Kliče, a ne pove ničesar. Govori, a zveni votlo. Preveč obljublja. Prehitro se razkrije. Zato se presenetim, ko vstopim v kliše cvetličarno, in kupim mimozo. Ne vem če zato, ker je bil včeraj osmi marec in bi se spodobilo, ali zato ker bi mi jo moral nekdo prinesti, a je pozabil. Morda jo kupim preprosto zato, ker je februar, in imam občutek, da tudi v meni nekaj prezgodaj cveti. Ljudje na tržnici pravijo, da mimoza ni evropska, da je prišla iz Avstralije in se tukaj razbohotila, kot da ji nihče nikoli ni povedal, da je tujka. To izrečejo z rahlim pridihom suma, skoraj pokroviteljsko, kakor da ji to poreklo nekaj vzame. Kot da ima vrednost samo tisto, kar je domače, preverjeno, zavarovano z izročilom. Govorijo o “našem”, čeprav nihče zares ne zna razložiti, kje se to naše začne in kje se konča. Meje so porozne, a vztrajamo pri njihovem obrisu. Spominjajo na igro Zemljo krast na šolskem igrišču, le da so pravila v odraslem svetu ostrejša. Manj plastike, več betona; manj krednih črt, več bodeče žice,
še novic