Novice

literatura

Boks s poezijo

Airbeletrina, 9. maj ― Kolikokrat smo slišali komentatorja katere od športnih prireditev konstatirati, da se je pred našimi očmi odvilo nekaj, kar bi lahko bila poezija, oziroma bi to definitivno morala biti poezija. Pogosto se nam ob tem zazdi, da je bil ta samostalnik uporabljen kot nadomestek za nekaj več; za neizgovorjene besede, ki bi lahko opisale ravnokar videno, pa ne morejo, ne znajo ali nočejo, za čudenje ob nečem tako lepem, da ne moremo najti primerljivega; besede, ki ne pridejo ven, iz etra, ker jih preprosto zmanjka; zato pa je tu poezija, ki prevzame vlogo metafore, poezija kot rešilna bilka, kot nekaj uporabnega, kar ne zahteva logične razlage, tudi razumevanja ne. Poezija pa se tu še kako dobro znajde. Največkrat slišimo to reševanje v poezijo med smučarskimi poleti, kadar kateri od naših orlov dejansko poleti in v njegovem slogu ni nobene napake, vsaj ne takšne, ki bi lahko pokvarila vtis; takrat je to poezija na delu. Kolikokrat smo slišali komentatorja katere od športnih prireditev konstatirati, da se je pred našimi očmi odvilo nekaj, kar bi lahko bila poezija, oziroma bi to definitivno morala biti poezija. Pesnice in pesniki se ob tem nehote vprašamo, mar je to res bilo dovolj za poezijo in kaj ima vse to zares opraviti s poezijo; saj gre navsezadnje pri poeziji za nekaj, kar pišemo, in kadar jo pišemo, v resnici ni prevečkrat tako lepo, kot je videti v neposrednem prenosu, skratka, ne gre vedno za letenje v popolnost brezna, kajti to brezno je včasih res nekaj, v kar si ne bi želel vsakdo, v bistvu nihče, če smo povsem odkriti; po drugi strani pa tudi drži, da poezija ni nekaj, kar si lahko kdorkoli prisvaja, torej je lahko v prosti uporabi tudi v kontekstu športa, ki v službi pozitivnega izida kaj hitro pozabi na to isto poezijo; zato je pot do nje včasih zelo težka in naporna. Tako kot do prave pesmi navsezadnje. Tukaj je ena takšnih, ki sem jo napisal nedavno tega: In zato, da je vse tako preprosto, je bilo treba ubiti toliko pesmi. Reci

IMPRESIJE S PLATNA: Ameriški psiho kot priročnik moškosfere

Airbeletrina, 8. maj ― Če ste si na Netflixu že ogledali dokumentarni film Louisa Therouxa Inside the Manosphere (Znotraj moškosfere), potem si morate ponovno ogledati tudi kultno družbeno satiro Ameriški psiho s Christianom Baleom iz leta 2000. Zakaj? Ker gre za različna obraza istega družbenega problema. Ker čeprav si je težko predstavljati dva žanrsko bolj različna filma, med katerima je za nameček minilo že več kot četrt stoletja, ti dve deli pod črto govorita o istih stvareh. Ne le o problematičnih modelih moškosti, pač pa tudi in predvsem o vse večji zažrtosti podjetniške in potrošniške logike v družbi in njenih posameznikih. O ideologiji, ki je tako zasidrana v vseh porah družbenega življenja, da je niti ne opazimo več. O neoliberalizmu. Začnimo s prvim: dokumentarec Louisa Therouxa Inside the Manosphere je tipičen primer filma, ki je zaradi obravnavane teme takoj pristal na seznamu najbolje gledanih na pretočni platformi Netflix, a je hkrati tudi tipičen primer filma, ki o obravnavani temi z izjemo nekaterih konfrontacijskih pogovorov z vplivneži iz spletnih logov moškosfere o družbenem pojavu ne pove nič zares novega. Sploh pa ne nič zares introspektivnega, poglobljenega, analitičnega. Gre za žanrsko pretežno odmaknjen, distanciran, dokumentarističen prikaz sveta toksične ideologije, v katerem mladince vsega sveta nagovarjajo mačistični, homofobni in antifeministični nabildanci v oprijetih oblekah in rumenih lamborghinijih, ki pojav sicer učinkovito zabeleži, popiše in uokviri, a ga nato ne razčleni. Prav tako gre za dokumentarec, ki – roko na srce – z obravnavo moškosfere tudi že nekoliko zamuja, saj je ta fenomen že več let osrednja tema spletnih razprav, medijskih analiz in popularne kulture. Ne le da smo na to temo v zadnjih letih videli že kar nekaj neigrane in igrane produkcije – kot na primer britansko hit serijo Adolescenca o mladeniču, ki je svoje notranje konflikte odraščanja prevedel v sovraštvo do žensk – pač pa tudi zaradi tega, ker je ta svet že let

Ura poezije, 12. 5., 18:00

Društvo slovenskih pisateljev, 7. maj ― „Sem ti že rekla: čas je edino, kar tukaj imamo.“ (Kätlin Kaldmaa, Ljubezen je., KUD AAC Zrakogled 2020, prevedla Bojana Vajt) Spoštovani,gostovanje založbe KUD AAC Zrakogled nadaljujemo s prvim od pesniških branj v nizu „Ura poezije“. Nastopile bodo pesnice Iva Jevtić, Vita Žerjal Pavlin in Barbara Korun. Dobimo se v torek, 12. 5., ob 18.00 v Josipinini knjigarni DSP na Tomšičevi 12.
Jean-Baptiste Andrea: Sto milijonov let in en dan

Jean-Baptiste Andrea: Sto milijonov let in en dan

Airbeletrina, 7. maj ― Stan je paleontolog in profesor na univerzi, ki si pred koncem kariere želi odkriti pomembno paleontološko najdbo. Kot postopoma razkriva roman in kot je razvidno tudi iz pričujočih odlomkov, ta želja izvira iz potrebe po dokazovanju, ki je posledica njegovega kompleksnega odnosa s starši. Ko po naključju naleti na sled, ki bi ga lahko pripeljala do velikega odkritja, proda vse svoje imetje in se poda po sledi fosila, pri čemer se sodelavcem zlaže, da je odpravo financirala univerza. Njegovo trmasto sledenje fosilu, za obstoj katerega nima prepričljivih dokazov, spravi v nevarnost tako njega kot njegove sodelavce. ******************************************************************** Pozabil bom mnogo stvari, morda celo svoje lastno ime, to je pač neizbežno. A ne bom pozabil svojega prvega fosila. Bil je trilobit, majhen morski členonožec, ki ni nikogar nič vprašal, ko sva nekega pomladnega dne prekrižala pot drug drugemu. Sekundo pozneje sva postala prijatelja za vedno. S tovariši, mi je pripovedoval, ko sem bil dovolj star, da sem ga razumel, so preživeli več množičnih izumrtij. Lavo in kislino, pomanjkanje kisika, nebo, ki je padlo nanje. Potem pa so nekega dne morali odložiti orožje, spoznati, da je njihov čas minil, in se zviti v klobčič, lepo na toplo, pod kamen. Treba je bilo sprejeti poraz, prepustiti prostor drugim. Ta drugi sem bil jaz, Homo sapiens v prevelikih hlačah, ki je stal v visoki travi pravkar rojenega stoletja. Poslali so me domov iz šole, tistega jutra leta 1908, ker sem popravil učiteljico. Pipin ni bilo ime nekemu francoskemu kralju, kot je trdila ona. Tako je bilo ime psu, mojemu psu, ovčarju modrikasto-črne barve, ki smo ga našli na seniku. Ščitil nas je pred zlimi duhovi in potepuškimi mačkami – ki so se rade vračale, to so vedeli vsi. Gdč. Thiers mi je pokazala ilustracijo nekega majhnega brkonje s krono na glavi, nad katero je pisalo P-I-P-I-N. Čeprav sem se komaj učil brati, se mi je dozdevalo, da je bil napis p

Bralni seminar: Kritično branje in empatija: Od poglobljenega razumevanja besedila k razumevanju Drugega

Sodobnost, 6. maj ― Izpolnite prijavnico → 8.45–9.30 Registracija udeležencev in udeleženk 9.30–10.20 dr. Igor Saksida Kritično branje in empatija v času UI. Lahko UI prispeva k poglobljenemu razumevanju besedila in k razumevanju Drugega? 10.25–11.15 dr. Sonja Pečjak Psihološki pogled na bralno kulturo: zakaj in kako jo razvijati? 11.15–11.35 Odmor za kavo 11.35–12.25 dr. Katarina Lia Kompan Erzar Videti nevidno: knjige kot zrcalo in pot do skrivnosti srca 12.30–13.00 Pogovor s hrvaško pisateljico Silvijo Šesto 13.00–13.50 Kosilo 13.50–14.20 Pogovor z italijansko pisateljico Danielo Carucci Tolmačka: Marijana Kerševan 14.20–15.00 Okrogla miza: primeri dobre prakse iz tujine Pogovor s prejemnicami nagrade sončnica na rami, nagrade za spodbujanje veselja do branja, iz Slovenije, Hrvaške in Italije. Tolmačka: Marijana Kerševan 15.00–15.50 Klemen Lah Razumevanje in sočutje do Drugega v književnosti za otroke in mladino 15.50–16.10 Odmor za kavo 16.10–16.30 Pripovedovalski dogodek s Špelo Frlic   Večerni program 18.00–19.30 Pomladno srečanje Sodobnosti s podelitvijo nagrad za najboljši esej, najboljšo kratko zgodbo ter nagrade za spodbujanje branja sončnica na rami 19.30 Pogostitev The post Bralni seminar: Kritično branje in empatija: Od poglobljenega razumevanja besedila k razumevanju Drugega appeared first on .
Knjiga kot oblikovan objekt

Knjiga kot oblikovan objekt

Airbeletrina, 6. maj ― Vrata v knjige Izbor knjižnih naslovnic iz zbirke Knjižnica MGL v obdobju 2019 – 2025 Levi trakt najvišjega nadstropja Filozofske fakultete, hodnik, kjer sicer deluje dekanat, skriva Galerijo peti štuk – iznajdljivo zastavljen projekt, ki zasede stene med pisarnami in jih spremeni v razstavni prostor, namenjen začasnim razstavam. To umetniško prizorišče deluje od leta 2018, njegovo organizacijsko ekipo pa sestavljajo študentke umetnostne zgodovine pod umetniškim vodstvom lekt. dr. Mateje Gaber. Med 11. marcem in 10. aprilom je v Galeriji peti štuk gostovala Knjižnica MGL z razstavo Vrata v knjige, med drugim tudi kot del programa sejma akademske knjige Liber.ac, na kateri je bil predstavljen izbor posameznih naslovnic knjig iz zbirke. Namen razstave je bil v prvi vrsti predstaviti izbor knjižnih naslovnic kot samostojnih oblikovalskih del, hkrati pa tudi opozoriti na pomen zbirke Knjižnica MGL kot širše celote. Razstava se je sicer osredotočala na njeno obdobje delovanja med letoma 2019 in 2025, ko so jo soustvarjali fotograf, oblikovalki in urednica, ki se podpisujejo tudi kot avtorji razstave: Maja Kešelj, Peter Giodani, Petra Pogorevc in Petra Švajger. Med 11. marcem in 10. aprilom je v Galeriji peti štuk gostovala Knjižnica MGL z razstavo Vrata v knjige, med drugim tudi kot del programa sejma akademske knjige Liber.ac, na kateri je bil predstavljen izbor posameznih naslovnic knjig iz zbirke. Prostorska zasnova razstave je bila, primerno temu, da je umeščena na hodnik fakultete, dokaj minimalistična – na stenah so viseli panoji s povečavami knjižnih naslovnic, vsak je bil opremljen tudi z informacijsko kartico, na kateri si je obiskovalec lahko prebral povzetek vsebine knjige ter ključne podatke o avtorstvu tako vizualne podobe kot tudi vsebine, pod panoji pa so bili na kubusih razstavljeni izvodi pripadajočih knjig. Razstava je tako v svoji preprostosti neposredna, celostni vizualni podobi knjige posveti posebno pozornost,
še novic