Airbeletrina, 28. julij ― Srebam; podoživljam Sizifa v hidrološkem ciklu   Bil sem. Na njenem licu, v njenem desnem ušesu, bil sem bog ve koliko tistih ekstra % njenemu telesu. Bil sem, kar pravi tisti citat, ki ga je rada grgrala. A nisem ji bil brus, bil pa sem ji lij. Kakšna škoda, da se še zdaj odtekam. Ona pa se ni rabila niti otresti.   Foto: Marcel Loboda S tabo vročinski val imam na mislih   Pustiva, to poletje, najina mobitela na postelji tvoje sobe. Vzamem le dvajsetaka in drobiža za petko ter pojdiva v mesto, skozi ulice, po pijačo. Sediva v senco, tam nekje v Tivoliju. Čakajva, da pride poletni dež, da namoči denar, ki se mi mečka v hlačah. Kaj bi dal, da mečkala bi se midva. V deževnih kapljah, premočena od glave do pete. Obnorela v vročini. Izgubljena v najini pesmi ob spremljavi poletnih padavin. Kaj bi dal, da pojdeva dalje.       Napačna ljubezen me spremeni v žabo   to pravim, ker v glavi začnem le regat ‘kva’. Ne vem, ali je zaradi zmede ali zaradi nove sezone ‘Samosabotaža srca’. Gledam na koledar, da vem, na kateri dan smem pozabiti na vse kar zares pesti misli ter se spraviti, kar lepo v dvoživkarskem smislu prehajati med dvema tipoma sranja. Človek tako lahko le še sanja, da bi mi uspelo nazaj na jezik ujeti prave besede, namesto te žabarske slengovske obsede. In če folku ne dopizdi, da še enkrat bleknem ‘kva’ bom z mahanjem prosil pr’jatle, naj me začnejo čofati. V tem času čakanja pa sem se odločil, da jo bom terapevtki opisoval s kretnjami, čačkami in grafi. Foto: Marcel Loboda Če si morda pozabil name, od dne, ko si podlegel hladnem svetu. Kot hladna skodelica čaja si bil in jaz sem te prijela za obraz da bi te le za kanček ogrela. Poljubila sem te, da bi te lahko imela še za trenutek dalje. Foto: Marcel Loboda Končaj me, kot s