Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 3. avgust ― umetnice in umetnika: Veronika Eberhart, Mitja Ficko, Vala T. Foltyn, Anamaria Klajnšček, Katalin Kortmann-Járay in Karina Mendreczky, Ana Likar, Chloé Macary-Carney, Dorottya Poór kuratorki in kurator: Flóra Gadó, Jure Kirbiš, Dalma Eszter Kollár koordinacija: Julia Meszelics Zdi se, da so mnoge krize preteklega obdobja med ljudmi obudile zanimanje za duhovnost, saj alternativni sistemi verovanj in praks vse več ljudem ponujajo bodisi pobeg od resničnosti bodisi način soočanja z dogodki, ki se odvijajo okoli njih. Med generacijama Y in Z so še posebej razširjene duhovne prakse, kot so branje tarota, zdravljenje s kristali in rastlinami ter astrologija. Maleficae: Sodni stolp je tretje poglavje razstavnega projekta Maleficae: Od grmad do spletnega čarovništva, ki je premierno zaživel v Budapest Galéria leta 2024. Izhajajoč iz zgoraj navedenih tendenc se je razstava osredotočila na figuro čarovnice: nosilke nekanoničnega znanja, izvajalke neinstitucionalnih oblik zdravljenja in pionirke feminizma, ki se ni želela podrediti družbenim normam svojega časa ter je pogosto nudila podporo in solidarnost drugim ženskam. Drugo poglavje razstave se je lani odvilo v Galéria Šopa v Košicah. Na razstavi v UGM Kabinetu so predstavljena nekatera dela, ki so bila na razstavi v Budimpešti, skupaj z nekaj novo izbranimi deli. Mednarodna skupinska razstava je z Mariborom povezana na dva neposredna načina. Prvič, Sodni stolp ob reki Dravi v bližini galerije, ki naj bi po lokalnem izročilu bil prizorišče čarovniških procesov, razstavi daje njen podnaslov. Zato se ta različica projekta Maleficae posebej posveča zgodovinski reinterpretaciji čarovniških procesov – brutalnemu utišanju in kaznovanju žensk, ki se je začelo v poznem srednjem veku. Drugič, sodobna umetniška dela vstopajo v dialog z zbirko Umetnostne galerije Maribor, konkretno s Polnočno šolo slikarja Mitje Ficka, ki je postavljena v središče razstave in upodablja divje srečanje modrih žensk. Od lova na čarovnice v srednji in vz

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 17. julij ― Izhodišče umetniške prakse Borisa Beje je njegova osebna izkušnja soočenja z vsakdanjo stvarnostjo, pri čemer prepleta svoja intimna občutja z aktualnimi družbenopolitičnimi dogodki in fenomeni. Zanima ga, kako se družbene krize – denimo okoljska – odražajo v našem vsakdanjem življenju in kako vplivajo na spremembe družbenih vzorcev ter vedenje posameznika. Vsebinsko prehajanje med intimnim, družbenim in političnim poudarja tudi s formalno zasnovo svojih del, ki izhaja iz tradicije neoavantgarde in se kaže kot povezovanje različnih izraznih medijev, zlasti risbe, kolaža, fotografije, grafike, objektov in prostorskih instalacij. Vse našteto velja tudi za njegov večletni raziskovalni projekt z naslovom Album, v katerem reflektira soodvisnost človeka in narave. Projekt je zasnoval kot ambientalno postavitev, ki je sestavljena iz dveh vsebinsko povezanih sklopov: serije fotokolažev Hvala za rože (2021–2023) in novega cikla tekstilnih del, instalacij in vezenin, ki pomensko in oblikovno gradijo razširjeno pripoved. Razstavna sklopa povezuje motiv cvetličnega tihožitja, ki ima v likovni umetnosti dolgo zgodovino in pogosto nosi skrito sporočilo. Vendar Boris Beja v projektu ne izhaja iz simbolnega pomena cvetja, ampak motiv tihožitja interpretira na izviren način. Osnova fotografske serije Hvala za rože je namreč ritual obdarovanja s cvetjem, kjer je rez cvetličnega stebla predpogoj za nastanek družbene vezi. Cikel fotokolažev pravzaprav predstavlja nekakšen album obdarovanja žensk, družinskih članic, sorodnic, prijateljic in sodelavk, saj je šopke rezanega cvetja – preden jih je predal obdarovankam – dokumentiral v svojem delovnem okolju. V nadaljevanju ustvarjalnega procesa je iz fotografskih posnetkov, razrezanih na trakove, ustvaril kolažne preplete podob, ki imajo dvojni pomen: po eni strani zaznamujejo minevanje, po drugi strani »rojstvo« intimne vezi z obdarovanko. Obenem pa lahko v delih (posredno) sledimo avtorjevemu umetniškemu razvoju, saj v ozadju fotokolažev

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 24. junij ― Metka Krašovec ni razvila poznega, starostnega stila, ni dovolila, da bi dolgotrajna bolezen pustila sledove v njenem ustvarjanju. Dokler je lahko risala in slikala, je ohranjala mladostno videnje sveta, ki se je v njeni domišljiji naselil v krajinah, portretih, kompozicijah in vizijah. Njen svet je bil nedotakljiv, umirjen, poln nekega žlahtnega upanja in celo optimizma, zunanje dogajanje je le redko prodrlo vanj. Znala je sublimirati lastne stiske in težave v neko nadčasovno, odmaknjeno imažerijo, v kateri sta vladali duhovna zbranost in preudarna lepota. Njeni portreti so povzdignili dekliške poteze iz minljivosti sedanjika v estetsko brezčasje, kot bi slikala večno mladost, otroško radovednost in veselje, a tudi nenavadno zamišljenost. Ko je naslikala čudovit ribnik,v katerem se zrcali gozdna pokrajina, se ji je motiv spremeni v kultiviran park, v katerem je duša njenega umrlega moža, Tomaža Šalamuna, upodobljena kot živa ptica. Zato v sliki ni nobene žalosti, le rahel melanholični nadih, je svetla estetika motiva in prelep, živ kraj spomina. Metka Krašovec je tudi v poznih delih ohranila visoko umetniško kvaliteto. Danes jo vidimo kot ključno ustvarjalko na prehodu med modernizmom in postmodernizmom, kot slikarko, ki je minljivost umetniških »izmov« spremenila v podobe trajne lepote in optimizma. Galerija Equrna

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 8. junij ― Slikarski opus Aleksandra Vukana zaznamujeta izrazita barvna intenzivnost in neposredna, ekspresivna poteza, ki sta odraz spontanega ustvarjalnega postopka in notranje nuje. V njegovih delih se prepletajo figuralika in simbolni motivi. Ti elementi tvorijo izviren likovni svet, v katerem se umetnikova osebna izkušnja in spomin preoblikujeta v barvno bogate in sugestivne kompozicije. Vukanove slike so vizualni zapisi notranjih stanj – kot trenutki razmisleka, razpoloženja ali intimne pripovedi, materializirani na slikarski površini. Slikarstvo Aleksandra Vukana tako stoji na presečišču več likovnih tradicij – ekspresionizma, modernističnega raziskovanja figure ter naivne, skoraj arhaične pripovednosti motivov. V tem prepletu nastaja pristen slikarski izraz, ki združuje spontanost, barvno drznost in osebno izpovednost. Irma Brodnjak Firbas

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 21. maj ― Borut Popenko je eden izmed redkih kakovostnih in še delujočih umetnikov na Slovenskem, ki se ukvarjajo z geometrijsko abstrakcijo. Hkrati je Popenko tudi umetnik, ki h geometrijski abstrakciji ne pristopa le premišljeno, kot to narekuje že narava same problematike, temveč tudi izjemno izvirno; v navidez omejenem in že skoraj izčrpanem polju možnosti mu uspeva zastavljeno problematiko razreševati in predstavljati na izviren in prepoznaven način. Popenkova umetnost je geometrična umetnost, vendar pa se umetnik izogne strogi in izključno matematični geometriji. Njegov pristop ni toliko matematičen, kolikor je intuitiven, hkrati pa je znotraj strogosti sestavljanja geometrijskih teles v načrtovane oblike tudi nenavadno sproščen. Kljub premišljenosti njegove slike vsebujejo nekakšno, tako rekoč subverzivno igrivost in sproščenost, ki ju znotraj geometrijske umetnosti ne bi pričakovali. Nekatere njegove slike po orisu in iluzionističnih zgibih ali zavihkih izgledajo kot police ali pa spominjajo na reklamne fotografije preprog ali na papirne nosilce, ki jih je sestavljal kot osnovo za svoje slike. dr. Robert Inhof kustos

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 30. april ― Zdi se, da osnovne gabarite sodobnega sveta spodnaša. Ali pa so bili njegovi temelji od nekdaj majavi, pa so ozaljšani z vero v družbo, usmerjeno v dobrobit slehernika, le uspešno zakrivali rjo lakomnosti, izkoriščanja in častihlepja, ki jih je ves čas potihoma razjedala. Tisto, kar so se nam še nedavno tega zdeli mogočni atlanti, ki bodo ubranili humanost, dobiva obrise zloveščih pošasti. Figure na geopolitični šahovnici ne sledijo (več) pravilom igre in njihovi nesluteni premiki ne obetajo varnega jutri. Vrednote, na katerih se je ob izkušnjah velikih morišč preteklega stoletja vzpostavljal vsaj na videz boljši svet, se razgrajujejo v grabežljivosti, ki v vlaku tehnološkega razvoja hiti distopični prihodnosti naproti. Ni prvič, da se je svet, čeprav seveda ne na identičen način, ujel v negotovih časih naraščajočega sovraštva in vse hujšega nasilja, brezbrižnosti in napetosti, ki se vzpostavlja v diskrepanci med razsipnostjo bogate peščice ter bojem za preživetje premnogih. Ne glede na okoliščine je na takšen razkroj, ki se komaj opazno priplazi iz ozadja, dokler ne prodre v vse pore družbe, vselej pozorna umetnost. Pričujoča razstava je zato poskus razumevanja, kam se v vsaj na videz stabilnih časih skrijejo sence zla, kdaj se priplazijo na plan in kako je mogoče, da tega premika ne zaznamo prej. Predvsem pa nas zanima, kako ta fenomen detektira umetnost. Naslov razstave Parabola zla: v mraku so sence nevidne sloni na dveh delih knjige Enciklopedija mrtvih Danila Kiša. Prvi del naslova je dovolj poveden, drugi morebiti potrebuje nekaj več konteksta. Gre za precej svobodno parafrazo misli, s katero proti koncu knjige avtor pojasnjuje svoj značilni literarni pristop, s katerim poskuša resničnost pripovedi oblikovati na tistem mestu, kjer je izpričana zgodba, na katero se naslanja, pomanjkljiva, se pravi, »v polmraku, kjer dobivajo reči premaknjene sence in oblike«.2 Zanima nas torej skrivnostno polje polmraka kot ugodne kotanje za oblikovanje različnih narativov, ki