MIKLAVŽ KOMELJ: KAR VIDIŠ, TO POSTANEŠ. SAMO TI.

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 10. september ― Morda je najbolj primerno, da razstavo slovenskega pesnika, pisatelja, umetnostnega zgodovinarja in likovnika Miklavža Komelja, postavljeno v Galeriji Insula, razložimo v kontekstu njegovega naslova razstave. »Kar vidiš, to postaneš. Samo ti.« S pričujočim verzom napoteni na razstavno predstavitev njegovih akvarelnih malih podobic smo že omreženi z avtorjevo globokosežno izrazno intenco in umetnostno izjavo. »Kar vidiš, to postaneš«. Videnje kot eksistenca, opredeljena eksistenca! Videnje, vidnost nastavlja naše zavedanje. Kreira obsežno polje našega (človeškega) sveta zavednega. Govor, ki odreja misel je bolj perfidno osredotočen, podoba je spontano obsežna, celostna. Ko sem jaz, je tisto kar vidim. Ko sem jaz, je tisto kar čutim. Misel kot hotenje je podrejeno podobi. Vidno potrjuje (za)misel. Kje je kaj. Obstaja, zakaj? Nenehnost, neustavljivost je dokaz obstajanja. Od tistih prvih, tam daleč v času preteklega Aristotela, Platona in potem Kartezija, Kanta, Hegla in Lacana. Vedno kot vidno, znotraj materije (fermionov) vidnega! Kot videz, predmet na sebi, kot fenomen … Izbira, kot možnost je udejanjenje časa, ki je kot čas govorice, čas izrekanja v razodetje smisla. Do kod sega moč fantazme je odprta koreografija, ki razstira svobodo človekove zavesti. V osnovi vedno znotraj podobe, upodobitve. »Samo ti«. V mojem srcu je napetost doživetja, ko je v tistem zdaj preteklo iz prihodnosti. Sili v beg v neskončnosti časa, ki se ga bojim. Ne morem ji ubežati. Brezkončno stanje je brez konca. Slike Miklavža Komelja niso podobe, niti ilustracije. To so pesmi, so upodobljena poezija. Naslikane pesmi. So misli, ki preženejo misli. Dejan Mehmedovič

APOLONIJA SIMON: NEDOKONČANE ZGODBE

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 1. september ― Značilnost slikarstva Apolonije Simon je na prvi pogled kompleksna zvestoba motivu, ki ga preigrava praktično od svojih ustvarjalnih začetkov. V osnovi žanrsko ves čas ostaja v polju krajine, kjer pa nikakor ne gre za podobo zgolj z očesom zajetega »dela narave«, še manj za pleneristično metodo lovljenja svetlobnih razpoloženj, temveč so upodobljene krajine metafora njenega intimnega notranjega sveta, njena tišina, ki se lahko bere tudi kot reflektiranje trenutnega stanja v svetu. Že desetletja prepoznavna avtorska poetika skozi abstraktne likovne forme gradi prostor, ki je na meji vidnega, na meji intuitivno doumljivega. Njene abstrahirane krajine so zamrznjen prostor časa, brez dogodkov – a vendar govorijo. Govorijo v jeziku svetlobe, barve in kompozicijske tišine, ki nagovarja globoko plast gledalčevega doživljanja. Imaginarno zasnovani prostori pri njej najprej vzniknejo v konstitutivni opredelitvi razmerij in notranji dinamiki med protagonisti (človeško figuro in/ali drevesom) v prostoru, ostalo je potem čisto slikarstvo, značilno plastenje za tehniko olja na platnu. Subtilni prehodi barv, zamegljeni obronki, lebdeča svetloba snujejo prostore, ki niso zgolj krajine, temveč imaginarni prostori kontemplacije, torej krajine, ki ni zunaj nas, temveč v nas. Umetnica razume naravo ne kot zunanji svet, ki bi ga bilo treba ujeti na platno, ampak kot notranji prostor, ki je odsev duhovnega. Vsaka slika Apolonije Simon je tako povabilo k zbranosti, tišini, pogledu navznoter. Pričujoča razstava Apolonije Simon v nekdanji samostanski cerkvi izhaja iz občutka narave kot brezčasnega prostora. Ne gre za citate na obdobje romantike, temveč za njene odmeve, na nek način lahko to označimo kot post-romantično krajino, kjer umanjka antagonizem človeka in narave. Krajina ne predstavlja sveta, ampak njegov duhovni odzven. Gledalec ni povabljen k opazovanju, ampak k tihemu zrenju in poslušanju slike, v katerem krajina postane misel, panteistična molitev ali spomin. Zato njene slike n

PRIMOŽ BIZJAK: SIVI SVET JE MODER IN ZELEN

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 18. avgust ― Izbor del za razstavo je nastal na podlagi dialoga med pesmijo Ves svet je kakor Srečka Kosovela (Integrali ‘26, Cankarjeva založba, 1967) in opusom Primoža Bizjaka iz obdobja med letoma 2004 in 2020, ki zajema serije: Benetke (Venezia) 2005–2006, Obramba Benetk (Difesa di Venezia) 2005-2008/9, Sarajevo 2004–2006, Apuanske Alpe (Alpi Apuane) 2014–2017 in Münchenski ZOO (Munich ZOO) 2017–2020. Povod za razmislek o poetični podlagi razstave je delo Jama gore Corchia (Antro del Corchia, Monte Corchia) iz serije Apuanske Alpe (2015), ki je del zbirke galerije. Fotografija, ki prikazuje vhod v jamo enega od kamnolomov kararskega marmorja, razkrije sivino kamna in večerno svetlobo, ki osvetljuje posege človeka v goro ter nas popelje v občutenje barv sveta, ki jih z dolgimi osvetlitvami na analogni fotoaparat večjega formata lovi avtor razstave. Omenjeno delo nas tako v vhodni avli galerije vpelje v razstavo Sivi svet je moder in zelen. V osrednjem razstavnem prostoru se izbor del nadaljuje z diptihom Tri reke (Tre Fiumi), prav tako iz serije Apuanske Alpe. Z obeh strani diptiha se razstava v prostor razpre s serijama Benetke in Obramba Benetk, pogledom iz izpraznjenega kanala in pogledom v vodo z vhoda obzidja trdnjave v Margheri. Za Benetkami postavitev zaokroži diptih iz münchenskega živalskega vrta, ki prikazuje zasneženo kletko, skozi katero teče umetna rečica. Ena rdečih niti različnih serij izbora, v navezavi na delo iz zbirke, tako postane razmerje med človekom in vodo. Za stopnicami v istem nadstropju je razstavljen drugi večji diptih iz serije Münchenski ZOO. Fotografija, posneta v ptičji kletki, zaradi razmerja v velikosti s prostorom zajame celo sobo. Gledalec je tako postavljen v fotografijo, kar poudari idejo neugodja “zlate kletke”, kot je umetnik naslovil svojo zadnjo razstavo z deli iz Nemčije. Razstava se nadaljuje etažo više, na balkonu, kamor se skupaj s pticami dvignemo iz uprizorjenega zelenja živalskega vrta. Na vrhu sta razstavljeni dve deli iz seri

MARKO PELJHAN: ISOLABS - OSIVV

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 5. avgust ― ISOLABS je zastavljen kot pokrajina forenzičnih situacij med umetnostjo in znanostjo od izvira do izliva reke Soče, ki obsega terensko delo in izmenjave, okoljsko in daljinsko zaznavanje, kartiranje, refleksijo, srečanja z lokalnimi in globalnimi skupnostmi ki povezujejo umetnost in znanost. Z dostopnostjo sodobnih instrumentov za zaznavanje in snemanje okolja, najsi gre za biološko, kemično, fizično ali vizualno raven, se je človekova sposobnost razumevanja komponent tistega, kar imamo za »naravo«, eksponentno povečala. Da pa bi popolnoma razširili svoj pogled na zapletene biosfere in jih dojeli kot kompleksne prepletene ekosisteme, moramo zaokrožiti kulturne, zgodovinske in geološke stvarnosti. Kako lahko alpska reka, ki teče v Sredozemsko morje, s svojimi materialnimi in kulturnimi sedimentnimi nanosi, prispeva k ekološki misli? Soča je posebej krhka biosfera in kulturna dragocenost, ki jo že v njenem alpskem delu povezujejo s težko doumljivo mešanico zgodovinskih konfliktov, izkoriščanja za hidro energijo in športni turizem, ekstremnega onesnaženja in geološke škode. V svojem spodnjem toku ustvarja subtilno mikro razprostranjenost urbanih gradnikov Nove Gorice in Gorice. Njen izliv in stik z Jadranskim morjem je nov krhek ekosistem. Nujna kritična refleksija in aktivistična intervencija, vključno s konkretnimi (med)dejanji na kraju samem, je glavni cilj projekta ISOlabs: »ISO« asociira na pojem izolacije in na ime Isonzo (Soča), medtem ko »labs« označuje več laboratorijev/observatorijev ki so del projekta. Marko Peljhan ISOLABS unfolds as a landscape of forensic intersections between art and science, stretching from the source to the mouth of the Soča river. It encompasses fieldwork, environmental and remote sensing, mapping, reflection, and collaborative exchanges with local and global communities that connect the realms of art and science. With advanced tools for sensing and recording biological, chemical, physical, and visual aspects of the environment, human

KATARINA TOMAN KRACINA: ISTOČASNO

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 31. julij ― Razstava Istočasno predstavlja najnovejšo umetniško produkcijo, ki zajema predvsem slikarska dela in prostorske objekte manjših formatov. Slikarska dela, ustvarjena z akrilom na platnu različnih formatov, ter manjši tridimenzionalni stenski objekti skupaj oblikujejo vizualno poetični ansambel, ki osvetljuje prizore počitka, igre in pogosto spregledanih vsakdanjih, običajnih trenutkov. Dela razkrivajo preplet ženskega doživljanja, materinstva in družinske pripadnosti. Intimnost in domačnost umetniških del izražajo majhne glinene figurice, upodobljene med vsakdanjimi opravili sodobnega življenja. Njihova oblika in vsebina pogosto vključujeta subtilen humor, ki ustvarja kontrast med resnostjo in lahkotnostjo ter poudarja pristnost in naravnost. Skulpture, umeščene v kvadratne okvirje, se manifestirajo kot avtonomni objekti, ki v skupnem dialogu vzpostavijo kompleksno prostorsko instalacijo in subtilno odpirajo prostor za razmislek o pomenu navidezno nepomembnega. V prepletu čustev, zaznav in resničnosti se išče ravnovesje, nežnost in vsakodnevna lepota, kjer so nepomembne stvari pogosto tiste, ki dajejo življenju smisel. V svetu, kjer so pogoji za mirno in varno življenje neenakomerno porazdeljeni, nas razstava Istočasno opominja na sočasnost osebnih in globalnih stanj. Medtem ko nekje biva spokojnost, biva drugod kaos. V svetu, kjer so pogoji za mirno in varno življenje neenakomerno porazdeljeni, nas razstava Istočasno opominja na sočasnost osebnih in globalnih stanj. V prepletu čustev, zaznav in resničnosti se išče ravnovesje, nežnost in vsakodnevno lepoto, kjer so nepomembne stvari pogosto tiste, ki dajejo življenju smisel. Medtem ko nekje biva spokojnost, biva drugod kaos. V tem prostoru med realnostjo in upanjem teče tudi umetniška pripoved o dragocenosti trenutkov, ki so v svoji preprostosti nosilci smisla in lepote življenja. Ob upočasnitvi pogleda se pogled pomika tja, kjer je življenje najbolj zgoščeno, najtišje in hkrati najgloblje odtisnjeno v naš subtilni s

ODMEV PRIHODNOSTI: SKUPINSKA RAZSTAVA

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 24. julij ― Samra Buljić, Gašper Capuder, Stefano Garbuglia, Vid Koprivšek, Neža Perovšek, Anastazija Pirnat, Neja Zorzut. Umetniško ustvarjanje je živ organizem, ki neprestano spreminja svojo obliko. Deluje v ponavljajočem se, cikličnem procesu grajenja in rušenja: iskanja, formiranja, transformiranja in za seboj pušča kulturno sled. V svojem bistvu vedno išče nove manifestacije, čiste načine udejanjanja. Prihajajoča generacija umetnikov razmišlja in ustvarja v novih likovnih paradigmah. »Forma izgublja povezavo z zunanjim svetom in gradi svojo vzporedno resničnost /.../ giblje se proti neki prihodnji točki, naslednjemu stanju, tako da ni dokončana in za vedno stabilizirana.« (Samra Buljić). Fluidnost, neoprijemljivost, neprepoznavnost podob deluje tuje, odmaknjeno, vzbuja nelagodno ugodje, nepredvidljivo napetost novega in drugačnega. Nove generacije ustvarjalcev že živijo posthumanizem in antropocentrizem je zanje samo še spomin preteklosti. Gledajo in odzivajo se na impulze okoli sebe in to, kar prihaja, so morda ODMEVI PRIHODNOSTI. kurator Arne Brejc

KATARINA SNOJ: POSKUS O ŠUMU

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 19. julij ― V sodobnem svetu, ki ga poganja nepotešljiva logika potrošnje – imeti, nadgraditi, optimizirati – je posameznik vselej nagovorjen z obljubo osebne rasti. Ta obljuba pogosto ostaja zgolj navidezna, saj ne vodi v avtentično osebnostno transformacijo, temveč reproducira obstoječe vzorce subjektivizacije, utemeljene na učinkovitosti, tekmovalnosti in neprestanem samoupravljanju. V takšni družbeni konfiguraciji, preplavljeni z informacijami in podatki, se pomen izgublja v hrupu – svet se razrašča v smeri kvantitativne preobilnosti in semantične praznine. Ob sočasnih globalnih krizah – okoljski katastrofi, razkroju skupnosti, naraščajoči odtujenosti posameznika, izčrpavanju naravnih in človeških virov, pa tudi eroziji demokratičnih institucij, slabljenju človekovih pravic in kritične javne sfere – je prenasičenost z informacijami postala eden ključnih izzivov sodobnosti. Od konca 20. stoletja informacija ni več redka ali težko dostopna dobrina, temveč predstavlja vseprisoten element vsakdanjega življenja, ekonomije in družbenih interakcij. V tej novi informacijski paradigmi je posameznik izpostavljen nenehnemu toku novic, obvestil, vizualnih, zvočnih in haptičnih dražljajev, ki prihajajo iz digitalnega ali fizičnega okolja. V tem kontekstu prenasičenost z informacijami razkriva dva med seboj povezana, a analitično ločljiva problema: kvantitativnega in kvalitativnega. Prvi se nanaša na neskladje med količino prejetih informacij in kognitivnimi zmožnostmi prejemnika; posledice se kažejo v upadu pozornosti, nepreudarni presoji, izgubi osredotočenosti ter zmanjšani produktivnosti. Kvalitativni problem pa izpostavlja erozijo pomena: informacije postajajo nepovezane, neverodostojne, redundantne in pogosto tudi instrumentalizirane. Gre za epistemološki premik, v katerem informacija izgublja svojo referencialno funkcijo – ne gre več za posredovanje znanja, temveč za proliferacijo znakov, ki ustvarjajo vtis smisla. Takšna transformacija ima globoke kognitivne in afektivne posledic

MEDITERRANEA 20 / BIENALE MLADIH UMETNIKOV / YOUNG ARTISTS BIENNIAL

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 2. julij ― Sto umetnikov, mlajših do 35 let, iz cele Evrope, severne Afrike in Bližnjega vzhoda se je že dvajsetič zbralo na bienalu, ki je doslej lansiral številne pomembne ustvarjalce sodobne vizualne umetnosti. Tema: brezmejno! Mednarodni dogodek vas vabi k druženju, razmisleku, povezovanju in sodelovanju! Gre za praznovanje mladih umetniških glasov, ki nudi prostor za dialog in priložnost za razmislek o mejah, ki si jih delimo – o tistih, ki nas določajo in ločujejo, pa tudi o tistih, ki si jih lahko skupaj na novo predstavljamo. Mediterranea 20 je povabilo k raziskovanju številnih realnosti in mogočih prihodnosti skupnega življenja, ki presegajo meje, discipline in jezike. Dvajseta izdaja bienala Mediterranea 20 obsega razstave, performanse, instalacije in pogovore in je potekala v Novi Gorici, Vipavi in Gorici, mestih, ki simbolično ležijo na meji med Slovenijo in Italijo. Izdaja je usklajena s pobudo evropske prestolnice kulture in nosi temo Gremo brezmejno!. Vendar bienale ne slavi le odsotnost meja, temveč vabi k razmisleku o osebnih in kolektivnih mejah, ki oblikujejo naše identitete in družbe. Pod kuratorskim konceptom Meje v nas je bienale predstavil dela številnih mladih umetnikov, ki raziskujejo kompleksnost meja – geografskih, družbenih in mentalnih. Cilj dogodka je ustvariti prostor za različne glasove in perspektive ter spodbujati kritični diskurz in medsebojno razumevanje. Bienale odpira prostor za raziskovanje načinov sobivanja, povezovanja in zamišljanja skupne prihodnosti. Kuratorja Tia Čiček in Misal Adnan Yıldız

MARTINA MIÑO PEREZ, beepblip (IDA HIRŠENFELDER), JATUN RISBA & FRANCO G. LIVERA: KO REKE JOČEJO

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 25. junij ― Avgusta 2024 je Rusija v sklopu svojih vojnih taktik zastrupila reko Seim, ki teče v Ukrajino. Gre za nepremišljeno, sprevrženo in predvsem sebično dejanje, ki ga je težko racionalizirati ali sploh razumeti. Onesnaževanje ali zastrupljanje vodnega vira nima le neposrednih učinkov, saj vodotok počasi pronica po strugi in za seboj pušča posledice, ki jih bo moč čutiti tudi v prihodnosti, vpliv na okolje pa je predvsem vse prej kot lokalen. Kako se bo to vrnilo na rusko območje, bo pokazal samo čas. Voda je najpomembnejši naravni vir in morali bi ga obvarovati tudi pred našim lastnim sovraštvom in medsebojnim klanjem. Do narave se venomer obnašamo izredno mačehovsko: svoj tehnološki napredek potiskamo naprej z izkoriščanjem naravnih virov, ekonomijo poganja logika ekstraktivizma, svoje krožnike polnimo s hrano, ki jo varujemo s pretirano uporabo pesticidov in herbicidov. S svojim arogantnim obnašanjem in ekspanzijo vnašamo v delikatne ekosisteme mnogo tujerodnih vrst, krnimo naravne habitate ter biodiverziteto. Vse to in še vsi drugi nepremišljeni posegi v naravo bodo opustošili naš dom. Ko reke jočejo … je razstava, ki skozi tri dela štirih umetnikov preizprašuje naš odnos do naravnih virov in okolja. Galerijski prostor prevzema sonorično izkustveno delo Voluminozno gibanje vodne Zemlje avtorice beepblip. Zvočna kulisa v tandemu s subtilno videoprojekcijo ustvari kontemplativno vzdušje. Delo vodo premišljuje v vsej svoji veličini; to je element, ki sooblikuje krajino ter napaja biome, sočasno pa v sebi nosi potencial katastrofalnih razsežnosti. Kompozicija sledi vodi od malih strug vse do morskih valov, ki bijejo ob skale, delo tako aludira na našo nemoč pred naravo kot upanjem za boljšo prihodnost. Bitter avtorice Martine Miño Pérez je izkustveno delo, ki kot svoj komunikacijski jezik koristi vonj in okus. Viseča skulptura Mantis/Nepenthes, ki spominja na mesojedo rastlino, vsebuje zvarek rastlin, sadežev in korenin iz ekvadorskega amazonskega gozda, pod katerim leži

ANDREJ ŠKUFCA, KATRIN EULLER IN MIRIAM STONEY: VSILJIVCI, NEPOVABLJENI V KAOS

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 19. junij ― »Nobena od nerazumnih oblik, ki sem jih videl tiste noči, se ne sklada s človeško figuro ali kakšno zamisljivo uporabo …« -Jorge Luis Borges, »There Are More Things« [Obstaja več stvari] Kaj če telepatija ni znanstvena fantastika, temveč pritličje eksistence – predjezikovno svetlikanje, ki utripa pod jezikom, logiko, celo ljubeznijo? Ne filmska različica z branjem misli in militarizirano zunajčutno zaznavo, ampak nekaj bolj čudaškega: ambientalna oblika védenja oziroma uglašenosti na vzorce, ki predhodijo govoru. Tam včasih živijo otroci. In hobotnice. Zaznavanje na spektru, sanjska logika, omrežja gliv – vse to poteka na frekvencah izven normativnih pasovnih širin. In kaj če to, kar skuša govoriti z nami, sploh ni »človeško« in mu ni mar, če sporočilo prejmemo? V znanstvenofantastičnih filmih Solaris (1972), Stalker (1979) in Uničenje (2018) zunajzemeljske entitete ne izvedejo invazije – obdržijo se. Inteligence ne izžarevajo skozi dialog, temveč skozi pokrajino, ritem, mutacije. Ne želijo nas uničiti. Nočejo biti kot mi. Morda nas niti ne zaznajo. In prav to bi lahko bilo še najbolj zastrašujoče. Destabilizirajo ne skozi nasilje, ampak skozi formo. Operirajo z ozračji, ne argumenti. Sedaj pa si predstavljajte, da neka taka počasna, ambientalna, nezamisljiva zavest obstaja ne v globokem vesolju, temveč na neki nekoliko manj dramatični lokaciji – denimo med Koprom in Piranom. In da je sluzasta. Petola, živa povrhnjica Sečoveljskih solin, je mikrobna plast cianobakterij, diatomej in alg, vzgojenih skozi stoletja utelešenega negovanja. Gre za infrastrukturo, arhiv in tihega kooperanta hkrati. Brez nje tradicionalna proizvodnja soli – obrtna, sezonska, veličastno neproduktivna glede na standardne kapitalizma – ne bi bila mogoča. Petola ne govori, si pa zapomni. Dela po svoje. Ona je materialni spomin – bistvena in živa. Ta razstava izvira iz suma, da nismo sami – ne v zunajzemeljskem, temveč v epistemološkem smislu. Da se v našem neposrednem okolju – mikrobnem, arhitek

METKA KRAŠOVEC: MED SREČO IN ŽALOSTJO / RDEČE OBDOBJE

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 23. maj ― V svojem danes znamenitem rdečem obdobju Metka Krašovec ni upodabljala stvari, ona jih je portretirala. Zato to niso predmeti, ampak stvari: predmeti so moškega spola, stvari ženskega, predmeti so nemi, stvari pripovedujejo. Toda iz slik ni slišati glasov, kvečjemu nekakšno zvenenje, ki ga oddaja barva, neslišni zvok, ki ga ustvarja rdeča svetloba in zbudi stvari, ki so bolj zaustavljene kot nepremične v podobi: iz slik zvemo, kako se jih je slikarka dotikala, razporejala, urejevala, dokler niso bile postavljene v natančno tisto pozicijo, ki jo je potrebovala za svojo kompozicijo – temu res lahko rečemo, da jih je portretirala. Plašči so postali poosebljene podobe njenih najbližjih, matere in očeta, njen plašček je njeno odloženo bitje, portret v preobleki, in alia effigie, bi rekla Metka, ki je obvladala latinščino. Rdeče obdobje se je začelo s srečo: v božičnem večeru je zagledala osvetljeno fasado ljubljanske frančiškanske cerkve v rdečem soju – tisti odtenek je danes neskončno bolj bled – in jo natančno takšno tudi naslikala. Potem je doma osvetljevala svoj zasebni prostor, postavila luč, na tla, ob posteljo, v omaro, v sredo stvari, ki so se znašle v njeni sobi, jih osvetlila z več strani in ugotovila, da so postale začuda – kot jih je sama opisala – »monumentalne«, ker so imele svojo lastno »arhitekturo« in so se strnile v samosvoje kompozicije. Rdeča je prelila stvari, jih presnovila v vzpodbudne prisotnosti: kar se je takrat znašlo v njeni rdeči barvi, je bilo bolj resnično od resničnosti. Ta predmetna metafizika se je leta 1973 dramatično spremenila, ko je za slikarko – ki si ni nikoli izmišljevala stvari, ki ni naslikala ničesar, kar se je ni osebno globoko dotaknilo – prišlo obdobje žalosti. Njena mati je umirala, rdeča barva se je zavila v žalost. Zdaj je rdeča barva postala njena osebna svetloba, ne optična, fizikalna danost, temveč eksistencialna uteha, ki ji je pomagala živeti skozi travmatično obdobje žalovanja. Vse njene slike so do konca osebne, to

KRES 2.0: ŽAREČ DUH DIGITALNE KOLEKTIVNOSTI / THE FIERY SPIRIT OF DIGITAL UNITY

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 19. maj ― Ali je optimizem prihodnosti pogorel, medtem ko nas vsako sekundo obdajajo tesnobni prebliski kapitalizma? V duhu tradicije prižiganja kresov na večer pred praznikom dela umetnice_ki na razstavi obujajo simboliko minulih tradicij in priklicujejo davno mrtve duhove solidarnosti, kolektivizma in delavskih pravic. Sestavljajo združeno fronto, ki prevprašuje svoj položaj v času hustle in grindset mentalitet, razlike med podeželskim in urbanim kulturnim ozadjem, trenutne ekonomske razmere in prevlado individualizma v luči tehnološkega razvoja ter naše odvisnosti od digitalnih medijev. Pridružite se nam ob ritualni aktivaciji del, v katerih umetnice_ki opozarjajo na pasti work-hard-play-hard miselnosti in vplivnežev za samopomoč, fantazirajo o upokojitvi po kvalitetnem burnoutu, obenem pa nas spodbujajo, da si zamišljamo svetlejšo prihodnosti za vse. Has the optimism of the future burned down, while the anxious flashes of capitalism envelop our every second? In the spirit of the tradition of lighting bonfires on the night before International Workers’ Day, the artists in the exhibition are reclaiming the symbolisms of bygone traditions and reawakening the long-dead ghosts of solidarity, collectivism, and workers’ rights. They form a united front, questioning their own position and ways of coping in the age of hustle mentality, the disparities between rural and urban cultural backdrops, the current economic conditions and the prevalence of individualism in the light of technological development and our dependence on digital media. Join us for the ritualistic activation of the works in which the artists warn us about the traps of work-hard-play-hard mindset and self-help influencers and dream about retirement after a quality burnout all the while encouraging us to envision a brighter future for all.

ŠTUDIJSKA RAZSTAVA: KURATIVNA SPAJANJA

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 12. maj ― Študijska razstava Kurativna spajanja se posveča mladim slovenskim umetnikom in umetnicam, ki se iz takšnih ali drugačnih razlogov povezujejo v umetniške delovne skupine. Nastale skupine se pogosto imenujejo kolektivi, tandemi, tudi platforme, nemalokrat pa svoj obstoj in identiteto vežejo na specifičen prostor, opremo ali medij. Povezovanje v umetniške skupine in kolektive v našem prostoru ni pretirana novost. Kljub temu ni za zanemariti dejstva, da se razlogi za združevanje pri najmlajših generacijah lokalnih ustvarjalcev (po sili razmer) skrivajo v pragmatični želji po boljših pogojih dela. Kurativna spajanja vključujejo predstavitev aktualnega dela izbranih mladih kolektivov, ki v glavnem ustvarjajo v Ljubljani: DILEMA, Kvadratni meter, Podmladek, Kolektiv Arhiv, Pita Projekt in KELA. Posamezna proaktivna povezovanja umetnikov v stabilnejše in dopolnjujoče se celote temeljijo na različnih ideoloških, družbeno-političnih in socialnih vzgibih. Če so se v preteklosti umetniki pogosteje združevali na podlagi osebnostnih stikov, prijateljstva, partnerstva in presečnih likovno-vizualnih praks, se v zadnjem času povezovanje uresničuje še na podlagi neugodnih družbeno-ekonomskih situacij, gentrifikacije in nedostopnosti (bodisi do primernih ateljejskih prostorov bodisi prostorov za bivanje in hrambo, pa tudi opreme, kot so denimo povečevalniki, temnica, osvetljevalci, sita, preša, kemikalije, peči …). Povezovanje v kolektive mladim umetnikom ne omogoča zgolj boljših pogojev za delo, pač pa zagotavlja avtomatski princip nadaljnjega mreženja z ostalimi ustvarjalci, odpira prostor za kritični diskurz in medsebojno pomoč, deljenje izkušenj ter kolegialno čustveno podporo. Pomemben vidik združene skupine umetnikov je tudi manevriranje skozi domač kulturno-političen sistem – prijavljanje na različne pozive, občinske in državne razpise, zagotavljanje razstavnega prostora in prepoznavnosti. Različni oblikovni pristopi in izkušnje se z namečkom daljšega seznama referenc in medij

AJDA KADUNC: ČUTNA MREŽA

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 9. maj ― *Z obrobja zaznave* Razstava Čutna mreža umetnice Ajde Kadunc prevprašuje odnos med človekom, njegovim razumevanjem okolja in drugih entitet, s katerimi soobstajamo. Metodološko avtorica izhaja iz svoje slikarske prakse, pri čemer se osredotoča na neposredno in izrazito telesno izkušnjo razumevanja okolja, v katerem biva. Umetnica v svojem delu združuje neposredne senzorične impulze, partikularne poglede, ki presegajo tehnološko posredovane informacije sodobnih naprav in aplikacij. Njena praksa temelji na procesu hoje kot obliki reflektivne meditacije, ki omogoča beleženje sledi, ki jih tako človek kot tudi drugi organizmi, ki so enakovredno pomembni za ekosistem, puščajo za seboj. Njena sicer likovna praksa se tako širi v polje umetniške raziskave in gradi na mreži pomenov, skozi katero se oblikuje razumevanje krajine in njenega fluidnega značaja. Proces hoje kot način spoznavanja prostora pa ji omogoča subtilno dokumentiranje premikov telesa v odnosu do bioloških struktur, atmosferskih pogojev in skupnostnih dinamik, kar omogoča poglobljeno kontemplacijo o razmerjih med človeško in nečloveško prisotnostjo v okolju. Osrednji vizualni motivi na razstavi vključujejo umetničine značilne organske oblike, a jih tokrat dopolnjujejo arhitekturni elementi, kot so ograje, ki aludirajo na prisotnost družbenega nadzora, omejevanja in preoblikovanja krajine v različne teritorije. Pojavljajo se tudi drugi, novi motivi, kot so zabrisane linije in številčenje, ki jih avtorica prenaša iz grafičnih pregledovalnikov, kot sta GERK in eProstor. Gre za netipične oblike parcel, prekinjene vzorce in sistemske spodrsljaje, ki nastanejo ob nalaganju podatkov po spletu. Ob tem umetnica primerja oštevilčeno in z znaki zamejeno krajino iz digitalnih arhivov z možnimi pomeni in omejitvami, ki se vzpostavijo v dejanskem, fizičnem prostoru, ko ga preči s telesom. V tem kontekstu jo zanima, kaj predstavlja »pravilno« ali »resnično« branje teh podatkov in kaj se zgodi, ko vzpostavljeni sistemi odp

SANDI ČERVEK: MODRE SLIKE

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 28. april ― Slovenskega akademskega slikarja Aleksandra Červeka (rojen 1960) so likovni kritiki poimenovali umetnik črnine ter že kmalu v njegovem slikarskem ustvarjanju prepoznali izjemnost ter ga umestili v sam vrh slovenske sodobne umetnosti. Je prejemnik nagrade Prešernovega sklada leta 2021, ki je najvišje priznanje Republike Slovenije za vrhunske umetniške dosežke in pomeni obogatitev slovenske kulturne zakladnice. Njegove likovne začetke umeščamo v figuralno slikarstvo, od katerega pa je relativno hitro prešel v abstrakcijo in konec osemdesetih let prejšnjega stoletja začel ustvarjati črne slike, ki jih je poimenoval preprosto Slika. Po barvni figuraliki (1985–1987) in kratkem obdobju t. i. kontrolirane geste (1987–1989), v katerem se v maniri informela pripovednost njegovih del postopoma izgubi, je skrajno zreduciral likovna sredstva in pričel ustvarjati minimalistična črna platna v oljni tehniki. Červek je skozi desetletja svoj racionalno načrtovan ter fizično in mentalno naporen ustvarjalni proces, pri katerem od leta 1990 naprej uporablja izključno slikarsko lopatico, izpopolnil do te mere, da so njegove črne slike dobile filigransko dovršeno ter izjemno taktilno nitkasto teksturo. S postopno organizacijo slikarskih potez v oblike spiral, lokov in stožcev, ki jih umetnik vnaprej skicira na prazno platno, pa pride do izraza tudi prostorska dimenzija črnih slik. Ob ustrezni osvetlitvi se igra svetlobe ujame v brazde črnih platen in se odbija nazaj v prostor gledalca. Slikarski proces umetnika zaradi ponavljajočega se ritma zarezovanja v barvno materijo spravi v prav posebno stanje zavesti, podobno transu ali meditaciji. Ko umetnik ujame ritem, se mentalno odpre. Červekove črne slike tudi zelo dobro utelešajo tradicionalni japonski estetski princip, imenovan wabi-sabi, ki spodbuja k meditaciji in iskanju lepote v nedokončanosti in neizrekljivem. Červek z izvirnim nagovorom svetlobe in optičnimi iluzijami ustvari magične črne opne, skozi katere gledalec vstopa v polja me