Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 1. februar ― Matrika – Odtujena misel, predstavlja naslov sedme umetniške manifestacije Spekula. V času, ko se specifičnost medijskih sporočil, nosilcev in generatorjev vsebin prepleta z mislimi tako ožjih kot širših skupin uporabnikov, bralcev in posredovalcev, je misel posameznikov izpostavljena algoritemskim platformam umetne inteligence in s tem tudi zasukanih resnic. V kontrapunkt generirani realnosti in neresničnosti se razstava z naslovom Matrika – Odtujena misel odzove kot resnična in konkretna izkušnja idej in misli avtorjev Andreja Savskega, Zore Stančič, Črtomirja Freliha in Mojce Smerdu. Nedvomno so predstavljena dela transfer nevidnega na vidno raven in zamisli utelešene v materijo, ki sega visoko in konkretno v realno izkušnjo doživljanja podanih vsebin, konceptov, kontekstov in samih umetnin. Na ta način se sedma edicija manifesta ukvarja s poglabljanjem v prenešena sporočila, vsebine in nove geneze stvar nosti. Andrej Savski, med konceptom, identiteto in političnim angažiranjem se z lastnim in samostojnim avtorskim delom prikaže kot izjemno spreten in mogoč likovni retorik, seveda v smislu lastnega grajenja podobe v tokratnem primeru v maniri slikarstva, ki seže onkraj tako imenovanega tihožitja ali preslikala fragmentov že ulovljenih kadrov, kot so jih predpostavljali recimo Magritte ali pa celo zametki Duchampovske zaznavane, prepletene podobe že izvedenih, izvzetih kadrov predhodnih avtorjev filmske scene, so prav tisto dejanje, ki osmišljajo avtorjevo delo, podajajo izhodišča širših vrednot ob takem pa zamrznejo v na novo zgrajen kontekst umetniški artefakt na način sublimne oplemenitve vrednostnih vzorcev. Zora Stančič opredeljuje pojem podobe ter zaznamuje odtis, pogled skozi gib v navideznem videu ob arhaični plastiki, ki se odpira v prostor gradi in deluje kot mejnik v grafični tehniki izrazito domišljene, doživete v občutene silnice, paradigme. Materiali so splet nanizan njenih misli v pomislek in trditvijo bistvene determinacije stvarnosti v zameno odtu

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 1. februar ― Matrika – Odtujena misel, predstavlja naslov sedme umetniške manifestacije Spekula. V času, ko se specifičnost medijskih sporočil, nosilcev in generatorjev vsebin prepleta z mislimi tako ožjih kot širših skupin uporabnikov, bralcev in posredovalcev, je misel posameznikov izpostavljena algoritemskim platformam umetne inteligence in s tem tudi zasukanih resnic. V kontrapunkt generirani realnosti in neresničnosti se razstava z naslovom Matrika – Odtujena misel odzove kot resnična in konkretna izkušnja idej in misli avtorjev Andreja Savskega, Zore Stančič, Črtomirja Freliha in Mojce Smerdu. Nedvomno so predstavljena dela transfer nevidnega na vidno raven in zamisli utelešene v materijo, ki sega visoko in konkretno v realno izkušnjo doživljanja podanih vsebin, konceptov, kontekstov in samih umetnin. Na ta način se sedma edicija manifesta ukvarja s poglabljanjem v prenešena sporočila, vsebine in nove geneze stvar nosti. Andrej Savski, med konceptom, identiteto in političnim angažiranjem se z lastnim in samostojnim avtorskim delom prikaže kot izjemno spreten in mogoč likovni retorik, seveda v smislu lastnega grajenja podobe v tokratnem primeru v maniri slikarstva, ki seže onkraj tako imenovanega tihožitja ali preslikala fragmentov že ulovljenih kadrov, kot so jih predpostavljali recimo Magritte ali pa celo zametki Duchampovske zaznavane, prepletene podobe že izvedenih, izvzetih kadrov predhodnih avtorjev filmske scene, so prav tisto dejanje, ki osmišljajo avtorjevo delo, podajajo izhodišča širših vrednot ob takem pa zamrznejo v na novo zgrajen kontekst umetniški artefakt na način sublimne oplemenitve vrednostnih vzorcev. Zora Stančič opredeljuje pojem podobe ter zaznamuje odtis, pogled skozi gib v navideznem videu ob arhaični plastiki, ki se odpira v prostor gradi in deluje kot mejnik v grafični tehniki izrazito domišljene, doživete v občutene silnice, paradigme. Materiali so splet nanizan njenih misli v pomislek in trditvijo bistvene determinacije stvarnosti v zameno odtu

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 23. december 2025 ― Struggles Beyond Repair (Brezizhodna prizadevanja) sledi dogajanju v ozadju delovanja Inštituta za zaščito plesni. Fiktivna nevladna organizacija je od ustanovitve leta 2022 osrednje raziskovalno telo za proučevanje plesni v javnih ustanovah, ki utemeljuje trajnostni postrestavratorski model in pionirsko razvija alternativne smernice na področju naravne in kulturne dediščine. Leta 2025 se inštitut sooča z možnostjo propada zaradi številnih – materialnih, etičnih in administrativnih – kriz, ki bi lahko prekinile njegovo nadaljnje delovanje. V razširjeni videoigri Struggles Beyond Repair se ob koncu navidez vsakdanjega delavnika znajdemo v osamelih in od zunanjosti izoliranih prostorih inštituta, popolnoma prilagojenih delovnim, raziskovalnim in razvojnim procesom, ki se v njih izvajajo. A med vohljanjem po datotekah in predalih se postopoma dokopljemo do zatohlega zaledja, v katerem ozračje nerešljivih problemov in nevzdržnih pogojev izčrpava tudi osrednji predmet raziskav, okoli katerega se je inštitut sploh vzpostavil: plesen Stachybotrys chartarum. Medtem ko so idejni in materialni temelji inštituta očitno načeti, organizacija lastnemu razkroju kljubuje z ritualističnim vzdrževanjem delovnih postopkov, nenehno usmerjenih k iskanju rešitev, ki bi odložile soočenje z razpadom. Kot spekulativna kondenzacija institucionalnih mehanizmov poznega kapitalizma na pragu grozeče podnebne prihodnosti inštitut deluje kot aparat, ki s potrebo po skrbi in upravljanju ohranja predvsem lasten obstoj. Med igranjem težko ubežimo slutnji, da smo tudi same_ postale_ del živih in obrobnih podpornih struktur, ki morajo delati dalje in proizvajati vtis nemotenega delovanja za utemeljitev inštituta tudi po izčrpanju njegovega poslanstva. Ključni odpor se tako oblikuje na molekularni ravni, ki prehaja med razpokami izčrpanega sistema, ko plesen, ki je bila nekoč predmet raziskav, dokončno uveljavi svoj model obstoja: trajnost kot počasno, a neizbežno vztrajanje razkroja … Maja Burja kurato

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 16. december 2025 ― Domišljija se ne sprašuje o okusu. Zmeraj ga premaga. Okus je ozkosrčen, njegova svoboda pa omejena. Umetnost pa je drugo ime za svobodo, ki jo ustvarja domišljija. V njej se vsakdanje stvari zavrtijo v divjem plesu podob, materialov, postopkov. Vse je dovoljeno, ker je vse resnično. Jurij Kalan: Določen dogodek, situacija me izzove in se manifestira predelana kot podoba na slikarskem platnu. V pomoč mi je fotografija, s katero imam moč hitrega beleženja trenutkov. Iskanje deformacije, različnih pogledov, barv … mi pomaga graditi sliko. Zanimajo me življenje, narava, ljudje, živali, njihovi odnosi. Vadimir Leben, Ubrisani Serija brisač, ki s svojimi podobami, teksturami in vzorci izzivajo slikarsko intervencijo, je igriv odziv na brisačne rezervacije, navado morjepustnikov, da ob obalah puščajo svoje stvari in si tako zagotovijo mesto na plaži. V zgodnjih jutranjih urah tako sprehajalca pričaka razstava brisač, skrbno razpetih in na vogalih obteženih s kamni. Slikarja ob takšnem pogledu zasrbi, da bi »razstavo« dopolnil s svojim komentarjem, a se zadrži. Ideja mu ne da miru in rodi dialog med frotirjem in akrilom, ki je potrebo po lastnem kotičku na plaži pripeljal na stene galerije. Irena Duša Draž Miha Majes, je slovenski vizualni umetnik, dejaven na presečišču slikarstva, grafike, digitalnih medijev in instalacije. Njegov umetniški diskurz je apropriacija in dekonstrukcija popularne ikonografije, mita ter vizualnih kodov teorij zarote, s katerimi preizprašuje procese oblikovanja osebnih in kolektivnih narativov. Njegova praksa združuje raznolike materiale, tematske sklope in konceptualne okvire v samoreferenčen, kritično nasičen vizualni jezik.

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 20. november 2025 ― Razstava z naslovom Kako se dotakneš svetlobe? predstavlja nova dela vsestranskega umetnika Dušana Fišerja, ki se v svoji umetniški praksi posveča zlasti vizualni pojavnosti svetlobe in njenem učinku na posameznika in družbo. V specifični ambientalni postavitvi v nekdanji samostanski cerkvi GBJ vzpostavlja svojstveni vizualni iluzionizem in raziskuje optične učinke svetlobe. Pri tem se poslužuje različnih medijev in načinov, od kompozitnih prostorskih instalacij in svetlobnih objektov, do gibljive slike in zvočnih kompozicij. Za pričujočo razstavo je posebej zasnoval in naredil serijo objektov oziroma prototipov, ki publiko vabijo k interakciji in preizkušanju lastnega dojemanja vizualnega. Fišer se na svoji petintrideset let trajajoči kontinuirani umetniški poti pogosto ukvarja z načini človekovega dojemanja optičnih učinkov, v novejši umetniški praksi pa se je raziskovanje svetlobnih zakonitosti in iluzionističnih učinkov še izostrilo. Njegova varianta optične umetnosti se neposredno nanaša na človeka in na njegov odnos do vizualnih signalov in senzacij. V svojih delih se zato pogosto poigrava z dojemanjem videnega: draži uveljavljene predstave, namiguje na mogoče pomene onkraj konvencij in okvirov ter naslavlja tudi ostale čute, čeprav je pri človeku prav vid izrazito dominanten pri dojemanju in razumevanju okolice. Za namene pričujoče razstave je ustvaril totalno instalacijo, ki povzema celostno izkušnjo svetlobe na površini in volumnu umetelnih predmetov in konstruiranih prostorov. Prav svetloba namreč definira objekte in njihove oblike, s tem ko se od njih odbija oziroma ko skoznje proseva. Naredil in v prostor je umestil vrsto skrbno oblikovanih objektov, ki s svojo formo, materialom in strukturo pomagajo ustvariti učinek vizualne nestabilnosti in nedoločnosti, saj lahko publiko izmaknejo iz običajnega in pričakovanega dojemanja prostora in časa. Ti objekti učinkujejo kot nekakšne futuristične kapsule, ki lahko človeka soočijo z nekoliko drugačnimi čutnimi pr

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 15. november 2025 ― Intermedijsko umetniško delo sys_6x3_CAT Oskarja Kandareta sestoji iz rudimentarnih senzorjev gibanja, mehaničnih komponent ter kabelske konfiguracije. Je avtonomni kinetični sistem, ki deluje kakor primitivno enocelično bitje v svoji najzgodnejši razvojni fazi. V pomanjkanju kompleksnih čutnih zaznav se odziva zgolj na svojo najbližjo okolico. Njegovo gibanje je negotovo, počasno in brez pravega namena – obstaja zgolj zato, da biva. sys_6x3_CAT se je priklopilo na električni sistem prostora, podrlo geometrično pravilne postavitve tamkajšnjih napajalnikov in prilagodilo vlogo motorjev. Sedaj s svojim gibanjem vse bolj vpliva na čutne značilnosti prostora, ga s svojo prisotnostjo spreminja in opazuje. Delo raziskuje mejo med živim in neživim, med evolucijo in stagnacijo, ter v sklopu duo razstave, v kateri umetniška projekta Oskarja Kandareta in Lare Žagar soustvarjata skupni prostor spekulativnega mišljenja, odpira vprašanja o pomenu golega, brezsmotrnega obstoja ter možnosti avtonomije tovrstnega bivanja. 46.3532182, 15.1231226 je fikcionaliziran raziskovalni projekt, čigar predmet je kopičenje vodnega kamna – spojine kalcita, magnezita in drugih mineralov. Instalacija sestoji iz dveh steklenih grelnikov ter posod, ki vanje vnašajo vodo in mineralno raztopino. Grelniki kot mesto nastanka te nedragocene “kamnine” so odprti človeškemu pogledu, z njim pa spekulativnemu vzgibu, ki v materialu išče izkupiček – bodisi kot maksimalizacijo vrednosti ali vsaj količine/velikosti. Navidezna znanstvenost instalacije je tako vnaprej načeta: kemični proces odpira ezoterični in mehanični kontaminaciji. Se “tujek” v sistem prikrade z razstapljanjem ogljikovega dioksida v vodi? Ali ko segrevanje privede do nastanka oborine? Je tujek že pogled sam? Ali je tujek namera, ki se vpisuje preko za znanstveno okolje neobičajnih mahagonijevih podstavkov in vanje vrezljanih motivov? 46.3532182, 15.1231226 se predstavlja kot znanilec kemične ezoterike, spekulativne discipline, ki skuša razkri