Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 21. marec ― Koreografija skupnosti Razstava Tempo, tempo v ljubljanski Galeriji Bažato predstavlja pregled del Marka Šajna, nastalih med letoma 2021 in 2026. Izbor slik, grafik, risb in skulptur razkriva, kako se njegova umetniška praksa postopoma razvija v prepoznaven vizualni jezik, utemeljen na principih ponavljanja, variiranja motivov in doslednega izčiščevanja forme. Razstava ponuja podroben vpogled v delo uveljavljajočega se umetnika, katerega osrednje vsebinsko izhodišče so medsebojni odnosi. Avtorjeva motivika temelji izključno na človeški figuri. Slednja je stilizirana, brez obraznih potez, univerzalna v svoji prepoznavnosti in izpraznjena partikularnih karakteristik. Figura kot znak. Figura kot skupni imenovalec. Figura kot matrica. Takšna tipizacija vzpostavi berljiv sistem piktogramov, s katerim umetnik vzpostavlja različne situacije, napetosti in bližine med telesi. V tem pogledu se Marko Šajn približa relacijskemu razumevanju družbe. Posameznik ni izolirana enota, temveč vozlišče v mreži odnosov, ki ga oblikujejo in hkrati omejujejo. Skupnost ni nekaj, kar preprosto obstaja, temveč nekaj, kar se vzpostavi šele skozi povezave, skozi bližine, opore, pritiske in odmike. Ko se te povezave spremenijo, se spremeni tudi skupnost. Ko se prekinejo, se pokaže, kako pogojeno je tisto, kar imamo za samoumevno. V slikah in grafikah Marka Šajna je ključen način gradnje kompozicije. Prizori so postavljeni v enostaven, nedoločen prostor, v katerem so figure in barvne ploskve organizirane centralno in pogosto krožno, kot da se elementi zbirajo v središču slikovnega polja in okoli njega gravitirajo. Ritem nastaja iz ponovitev podobnih oblik, iz njihovega premikanja po površini in iz natančno odmerjenih razmerij med barvnimi polji. Primarna paleta deluje kot vizualni poudarek, ki kompoziciji daje jasnost in napetost, brez potrebe po dodatnih pripovednih oznakah. Na razstavi so v manjšem številu zastopane tudi risbe. Njihova funkcija ni samostojna. Gre za delovni material, s katerim

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 14. marec ― Predstavljena dela so najnovejše raziskave slike kot avtonomnega objekta. Gre za serijo del, v katerih igrivo preizkušam mejo med slikarstvom in kiparstvom, med redukcijo minimalizma in intuitivno gesto. Vsako delo najprej konceptualno oblikujem digitalno: določim njegovo obliko, proporce in linije, ki tvorijo kompozicijsko strukturo. Pri tem se zanašam izključno na notranje impulze, brez uporabe matematičnih formul ali modularnih sistemov. Kljub digitalnemu načrtovanju vztrajam pri popolnoma ročni izvedbi: nosilec oblikujem in površino barvam tako, da iz nje izključim vidno gesto ter poudarim fizično naravo slikarskega objekta. Odmik od zaprte geometrije kvadrata je privedel do loka kot izhodiščnega elementa kompozicije. Oblika ni več zgolj struktura, temveč osrednje polje mojega raziskovanja. Nepravilna slikovna telesa, razčlenjena z izrezi, raztapljajo zaprtost prejšnjih formatov in vzpostavljajo nova prostorska razmerja. Negativni prostor pri tem ne deluje kot odsotnost, temveč kot aktiven člen kompozicije, ki sooblikuje zaznavo celote. Z redukcijo in tihimi, premišljenimi intervencijami izpostavljam fizične in zaznavne meje slikarstva. Dela se upirajo neposrednosti in spektaklu ter vabijo k počasnemu, zbranemu srečanju, v katerem se pozornost postopoma poglablja, percepcija pa prehaja skozi subtilne premike. Slike ne ponujam kot podobe, temveč kot stenske predmete tišine in kontemplacije. Ti ustvarjajo prostor za zbrano opazovanje — prostor, v katerem se gledalec znajde po sledi tišine, na robu zaznavnega in brez vnaprej določene interpretacije.

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 8. marec ― Cikel AVANTGARDEN, ki ga od leta 2018 ustvarja multimedijska umetnica Tanja Vujinović in je zasnovan kot serija igričarskih ekosistemov, je interaktivna celostna umetnina. Tvorijo jo virtualni sintetični svetovi, v katerih arhitektura, zvoki, videi in kiparske formacije ustvarjajo različna okolja – vrtove, klube, koncertna prizorišča, studie mode, igrišča, galerije in protolaboratorije, obiskujejo pa jih avatarji, na družbenih VR-platformah vpeti v kulturne dogodke in igre. Z vračanjem k temam svojih zgodnejših del, kot je SUPERMONO (2009–2010), Tanja Vujinović obravnava igrače in lutke kot ene najzgodnejših človeških vmesnikov – kot objekte empatije, skrbi in projekcije, ki služijo za vajo v odnosih s svetom. Ta pristop odraža filozofijo Viléma Flusserja, zlasti njegovo razumevanje igranja in iger kot odziva na človekovo »vrženost« v svet, kjer človek, omejen z geografijo in življenjskimi zmožnostmi, skozi igro razvija domišljijo in raziskuje alternative realnosti. Znotraj AVANTGARDNA igra ni zabava, temveč način orientacije – aktivna strategija za navigacijo po tehnološki, ekološki in družbeni kompleksnosti. Fizične galerije AVANTGARDEN ne obravnava kot nadomestek virtualnega prostora, pač pa jo razume kot fizični vmesnik, prevodnik in portal v kompleksna digitalna okolja. Galerija postane vstopna točka za utelešeno izkušnjo, kjer obiskovalci srečujejo fragmente, projekcije, površine in vmesnike svetov, ki sicer obstajajo znotraj omrežnih in virtualnih platform. AVANTGARDEN 3.0 je najaktualnejše operativno okolje, oblikovano z logiko iger, digitalnih okolij in spekulativnih ekologij, v tokratni verziji razstave pa se osredotoča bolj na njihove prebivalce, tako imenovane BIOME, bitja, ki jih določa njihov virtualni habitat, prav tako ustvarjen s strani umetnice. BIOMI so lutke, igrače. So sodobni spremljevalci, afektivni akterji, ki delujejo bolj kot čustveni in družbeni vmesniki, psihološki pomočniki, na katerih, podobno kot na ljudeh, živijo organizmi. Ti jim daj

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 21. februar ― Ralf Baecker s svetlobno in zvočno instalacijo ‘Lebdeče kode’ (ang. ‘Floating Codes’) raziskuje umetne oblike kognicije z razkrivanjem notranjih procesov delovanja in skrite estetike umetnih nevronskih mrež – temeljnih gradnikov sodobnih sistemov strojnega učenja. Vsakokratna postavitev instalacije se prilagaja razstavnemu prostoru tako, da ta sam postane svetlobni in zvočni organizem, ki je zaradi svoje odprte zasnove v nenehni izmenjavi z okoljem in obiskovalci. Mrežo sestavlja 250 po meri izdelanih umetnih nevronov (navdihnjenih z McCulloch-Pittsovimi perceptroni, konceptom celičnih avtomatov in sinhronizacijskim vedenjem kresničk Photinus carolinus med parjenjem), razporejenih v šestkotno topološko mrežo. Ti nevroni zaznavajo svetlobne dražljaje in se nanje odzivajo z oddajanjem svetlobnih impulzov, s katerimi komunicirajo z drugimi nevroni v prostoru. Kode in vzorci se prenašajo po celotni mreži. Signali krožijo, se spreminjajo ter povratno ojačujejo in izničujejo, kar ustvarja kompleksno in nenehno spreminjajoče se vizualno in zvočno gibanje. Instalacija obiskovalce postavlja v središče računalniškega dialoga umetne nevronske mreže. Glede na topologijo omrežja se pojavljajo različne funkcije in vêdenja, kot so mutacije signalov, prepleteni krogi, sinhronizacije, povratne zanke, spominski elementi in generatorji naključnih vzorcev. Vsak perceptron je opremljen z dvema fotosenzorjema in visoko zmogljivo LED-diodo, ki v prostoru ustvarja ostre svetlobne lise in sence. Poleg tega so perceptroni opremljeni z majhnimi zvočniki, ki zvočno poudarjajo dejavnost posameznega nevrona. V jedru vsakega nevrona je majhen mikrokrmilnik, ki izvaja obnašanje nevronske mreže, vključno s samoprilagajanjem okolju. Z aktivacijo sistema se razstavni prostor potopi v nenehno spreminjajoče se vizualne in akustične dražljaje. Ko utripanje sistema doseže frekvenčni spekter, ki presega prag človeške vidne zaznave, je možno ugledati abstraktne senčne risbe. Edini cilj odprtega in nenadzor

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 15. februar ― Razstava predstavlja izbor del Zmaga Lenárdiča, prejemnika nagrade Ivane Kobilca za življenjsko delo v letu 2025. Zmago Lenárdič deluje na stičišču večmedijske, družbeno kritične umetnosti in vizualnega eksperimenta. V njegovi praksi, ki odpira razširjeno polje vizualnih in pomenotvornih raziskovanj, so vidni vplivi študija filozofije, sociologije in slikarstva. Ob koncu 80. in v začetku 90. let je skozi pluralizem sodobnih likovnih praks aktivno izzival rigidne omejitve modernizma, pri čemer je njegov umetniški pristop temeljil na prepričanju, da je slednjega mogoče transformirati v novo znakovno polje. Zmago Lenárdič je prejel Nagrade Ivane Kobilca za življenjsko delo za njegov izjemen in dolgotrajen prispevek k razvoju sodobne umetnosti v Sloveniji, za vidno oblikovanje novih umetnostnih tokov, pedagoško delovanje ter uveljavljenost na mednarodni sceni.

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 5. februar ― Razstava Mosaic Moments of Time združuje devet slovenskih umetnikov in umetnic (Suzana Brborović, Gašper Capuder, Jon Derganc, Ana Janež, Lenart Miklaužič Kirbiš, Staš Kleindienst, Zmago Lenárdič, Anastazija Pirnat, Nataša Prosenc Stearns) s sodobnimi likovnimi deli, nastalimi v zadnjih letih. Razstava izhaja iz skupnega izhodišča – časa – vendar ga ne razume kot enotno, linearno kategorijo, temveč kot razpršen, večplasten in fragmentiran pojav, ki se razkriva skozi različne likovne pristope, poetike in vsebinske poudarke. Naslov razstave namiguje na mozaik kot strukturo, sestavljeno iz posameznih delcev, ki šele v celoti tvorijo pomen. Podobno tudi čas v razstavljenih delih ni enoznačen in površinski: pojavlja se kot trenutek, sled, spomin, ponavljanje ali prekinitev. Ta dela niso nastala z umetnikovim razmišljanjem o času, ampak je čas stranski produkt ujet v ta dela. Vsako delo predstavlja samostojen "trenutek časa", hkrati pa v dialogu z drugimi deli soustvarja širšo podobo sodobnega doživljanja časa. Nekatera dela se osredotočajo na čas znotraj slike – na likovni ritem, trajanje pogleda, plastenje in sledi ustvarjalnega procesa. V teh delih čas ni zgolj tema, temveč je vpisan v samo strukturo podobe: v ponavljanju, zgoščevanju, raztapljanju ali zamrznitvi forme. Slika postane prostor, kjer se čas nalaga, razkraja ali ustavlja. Druga dela (predvsem figuralna) odpirajo vprašanje sodobnega časa kot družbenega in okoljskega fenomena. Ukvarjajo se z občutkom pospešenosti, negotovosti in krhkosti, ki zaznamujejo naš vsakdan. Ekološka vprašanja, odnos do prostora, potrošnje in minljivosti naravnih virov se prepletajo z razmislekom o odgovornosti posameznika v času globalnih sprememb. Pomemben del razstave predstavljajo tudi intimnejši, osebni pogledi na čas – spomini, otroštvo, vsakdanji prizori, ki nosijo sled nostalgije, ironije ali tihega nemira. Ti motivi časa ne obravnavajo kot abstraktni pojem, temveč kot nekaj globoko izkustvenega, zaznamovanega s čustvi, teles

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 28. januar ― V okviru umetniškega raziskovanja biokibernetskih sistemov in biopolimerov Vivien Roussel v tokratnem projektu raziskuje odnose med človekom, strojnim zaznavanjem in živim mikrobnim organizmom. V projektu, ki tematizira tehnofilne življenjske oblike in računalniške sisteme, kombuča – simbiotska kultura bakterij in kvasovk (SCOBY) – prevzema vlogo liminalnega vmesnika, prek katerega stopamo v stik z nečloveškimi oblikami inteligence. Živi sistemi, za razliko od ljudi, prostor in čas dojemajo na svojstveno drugačen način. Različne žviljenske oblike se razvijajo v sebi lastnem tempu, ki ga oblikujejo fizikalni zakoni, metabolični ritmi in senzorične omejitve. Biološko omejeno človeško zaznavanje ponuja le delno in pristransko razumevanje živega sveta. Sodobno računalništvo v veliki meri deduje te omejitve in daje prednost hitrosti, abstrakciji in nadzoru, medtem ko izključuje počasne, stohastične in materialne oblike kognicije. V postavitvi ‘asinhrona {kombuča}’ s senzorji zaznana prisotnost obiskovalca sproža osvetljevanje kombuče in vpliva na njeno presnovo in bioelektrično aktivnost. Električna nihanja se neprekinjeno merijo in upodabljajo kot vizualizacija v realnem času – ki je hkrati znanstvena in hermenevtična. Z umikom obiskovalca svetloba zbledi, živi sistem pa se vrne k lastnim ritmom in ponovno umiri signal. Kombuča tu ni pasivni substrat, temveč deluje kot živi rezervoar: prilagodljiv, nedeterministični sistem, ki dražljaje obdeluje skozi lastno notranjo dinamiko. Projekt, navdihnjen s kibernetiko in rezervoarskim računalništvom (reservoir computing), zavrača interakcijo, temelječo na ukazih, temveč spodbuja medsebojno uglaševanje. Ljudi in stroje vabi, da se prilagodijo časovnosti organizma, namesto da bi ga silili v izračunavanje po meri človeška. Kombuča se ne zgolj odziva na spremembe, temveč se z rastjo v njeni obliki kaže materialna sled preteklih interakcij – biološki spomin, v katerem debelina, tekstura in struktura beležijo kopičenje srečanj. Rast

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 25. januar ― V projektu Dysonov vrt se pred nami razpira slepa pega človeškega raziskovanja vesolja: tiha in sistematična prisotnost ne-človeških organizmov, ki so jih v orbite nad Zemljo pošiljali, še preden se je tja odpravil prvi človek. Živalska, rastlinska, glivna in mikrobna telesa, vključena v zgodnje poskuse aviatorstva in raketnih tehnologij, so delovali kot eksperimentalni potniki za preverjanje biološkega odziva na ostre pogoje poletov in bivanja zunaj Zemlje, ter omogočila kasnejšo človeško prisotnost v vesolju. Številni med njimi še danes krožijo okrog planeta kot organski ostanki fatalnih vesoljskih programov, ki se v duhu nekropolitike vesoljskih agencij nadaljujejo z novimi eksperimenti po celotnem spektru astrobiologije v radikalnih okoljih. Kljub svoji konstitutivni vlogi pri razvoju zunajzemeljskih pogojev bivanja ostajajo v zgodovinskih narativih in vesoljskem pravu obravnavani predvsem kot potrošna infrastruktura znanstveno-tehnološkega napredka. Avtorica projekt Dysonov vrt umešča v vrzel, ki spremlja človeško ekspanzijo v vesolje, ter s pojmovnim aparatom problematizira antropocentrične narative raziskovanja. Na osnovi obsežne raziskave fragmentiranih arhivov, okornih poročil in razpršenih znanstvenih zapisov se na razstavi dopolnjuje ta arhiv ne-človeških astronavtov. Te avtorica imenuje zoonavti, fitonavti, mikronavti in mikonavti, ne kot taksonomske kategorije, temveč kot politično-jezikovni poskus vpisovanja ne-človeškega življenja v zgodovino vesoljskih poletov. Na podlagi zbranega arhiva ne-človeških udeležencev vesoljskih potovanj se prepletajo tri perspektive: institucionalna, v kateri je življenje zvedeno na protokol in merljivost; perspektiva organizmov, ki v ekstremnih pogojih razvijajo strategije preživetja; ter perspektiva rakete kot tehnološkega telesa, ki s svojo materialnostjo in omejitvami sooblikuje njihove usode. V tem trikotniku se razkrivajo zemeljski kolonialni vzorci mišljenja in njihovi prenosi v orbitalni prostor. V projektu je fok