Airbeletrina, 2. avgust ― Ko nas obiščejo svetovno uveljavljeni solisti, lahko pogosto pričakujemo koncert, na katerem bodo predvsem razkazali svojo virtuoznost, orkester pa bo imel podrejeno vlogo spremljevalca. Taka predstava je 27. 7. padla v vodo že z dejstvom, da so nas na koncertu Festivala Ljubljana pričakala kar tri velika imena: violinist Vadim Repin, pianist Peter Laul in Ensemble Dissonance, ki v svojih vrstah združuje vrhunske slovenske komorne glasbenike. In res smo bili tisti večer namesto hierarhije solistov priča prefinjenemu glasbenemu dialogu, ki se je prek skrbno izbranega programa vzpostavil med vrhunskimi izvajalci. Ko nas obiščejo svetovno uveljavljeni solisti, lahko pogosto pričakujemo koncert, na katerem bodo predvsem razkazali svojo virtuoznost, orkester pa bo imel podrejeno vlogo spremljevalca. Kot prvi se nam je predstavil Ensemble Dissonance z Arenskijevimi Variacijami na temo Čajkovskega. Predstavil pa se nam ni s poudarjanjem virtuoznosti določenih variacij, ampak s senzibilnim interpretativnim čutom, s katerim je vedno novim figuracijam vtisnil prepričljive karakterne prvine, kar je na trenutke privedlo do skoraj dramskega navzkrižja s spokojno glavno temo, skrbno ohranjeno v ozadju. Razen tega, da so bile posamezne variacije morda nekoliko odsekane druga od druge, je znana skladba zadihala z dobrodošlo svežino. Pri Spominu na dragocen kraj Čajkovskega se je ansamblu pridružil Vadim Repin. V pričujoči priredbi, v kateri je namesto klavirja nastopil godalni orkester, je solistična violina zaradi gostejše spremljave predvsem v prvem stavku nekoliko težje izrazno izstopala z značilno melodiko ruskega skladatelja. V naslednjih stavkih je bila ta težava bistveno manj izrazita, toda predvsem na račun tega, da je bila spremljava nekoliko bolj v ozadju. Solist in ansambel pa sta zares stopila v dialog v naslednji Ravelovi skladbi, čeprav se Cigan za violino, godala in harfo (prir. Davida Walterja) začne z dolgim rapsodičnim uvodom za soli