Airbeletrina, 4. avgust ― Pri izdaji, kakršna je Čas divjega tulipana, je smiselno začeti kritiko na sicer predvidenem koncu in podati samoumevno sodbo vnaprej: gre za izjemno, monumentalno knjigo. Čas divjega tulipana: antologija osmanske lirike; različni avtorji; uredil in prevedel Blaž Božić, Center za slovensko književnost, 2026 Antologija osmanske poezije, ki jo je zbral in prevedel nagrajeni pesnik, jezikoslovec, filolog in prevajalec Blaž Božič, zajema šeststo let te pesniške tradicije. Večina pesmi sodi v zvrst dvostišnih gazel. Med avtorji najdemo tako sultane kot ženske, tako plemenitaše kot tudi ljudi, ki so izšli iz nižjih družbenih slojev in se uveljavili na pesniški sceni svojega časa in nato v kanonu. Tematsko in slogovno pa lahko te pesmi ob prvih branjih slovenskega bralca nekoliko zmedejo. V njih se spajajo tako homoerotični kot verski motivi, ode popivanju in božanski lepoti, poleg tega pa se stalni nabor simbolov in metafor (rožni popek usten, krčma, sulice trepalnic, zdraharski pogled obrvi, vrt, cipresa, vrtnica in slavec) stalno ponavlja, skoraj vsaka pesem pa je ljubezenska in utemeljena, kot v spremni besedi pojasni prevajalec Božič, na motivu odnosa med mladim ljubljenim kot objektom želje ter hrepenečim in nesrečnim ljubimcem. Preseneti lahko tudi izjemna jezikovna zgoščenost pesmi, ki se odraža, denimo, v vrstečih se izafetskih metaforah (kakor nam zopet pojasni prevajalec v spremni besedi), v slovenščino prevedenih predvsem kot rodilniške metafore. Te se ne ustavijo na prvi stopnji, temveč se stopnjujejo, na primer v besedni zvezi »gnezdo ptice mojega srca«. Bralno izkušnjo pa zgošča še to, da je v gazeli vsako dvostišje poglavje zase, ki se ne navezuje nujno na prejšnje, temveč motiv bogati z druge perspektive in kot da začenja pripoved na novo. Pesniki se skozi stoletja navezujejo drug na drugega, izvajajo pesniške paralele. Sredi te bujnosti in ponavljanja se lahko vse skupaj zahodnemu bralcu zazdi nepredirno in morda