Airbeletrina, 13. avgust ― Prostor je                    dolg,                          zdi se, da neskončen                    koridor.                                                      Strop   pušča.                     Ves prostor je poln luž.                                        Vsak                      korak           odmeva                                        nihče ne reče                                 niti besede.                           Zvočno sliko                     sestavljajo le odmev      in              curljanje                                               dežja              iz lukenj v stropu tunela.                   Teh nekaj besed in premorov med njimi poskuša ujeti izkušnjo enega daljših tihih prizorov iz filma  Stalker (1979) Andreja Tarkovskega. Enega tistih prizorov, ob katerih celo v bolj umetniško usmerjenih kinih in kinotekah ljudje najlepšega mesta in vseh starosti nekam nemirni segajo po telefonih in pametnih urah, preverjajo čas, svetijo, globoko vzdihujejo in taptaptaptapkajo z nogami in trtrtrtrtresejo celo vrsto. A ne gre jim očitati, da so kar koli drugega kot žrtve mesta, v katerem preživijo vse svoje dni, izvzemši dopusta na morju. V najlepšem mestu jih vse ves čas privaja na hitrost, hipnost in neprekinjen niz dražljajev z novimi in novimi vsebinami na vsakem koraku. Vsak avtobus v najlepšem mestu je polepljen s slikami zaigrano nasmejanih ljudi, ki prodajajo recepte za srečo. Na vsakem avtobusu v najlepšem mestu je zaslon, na katerem najnovejšim novicam o trenutnih vojnah sledijo novice o najnovejših športnih dosežkih, hrčki, ki v suknjičih prodajajo nogavice, in novice o razstavah. Ljudje v najlepšem mestu pridejo do odgovorov na vsa svoja vprašanja po vse hitrejših poteh in z vse manj truda, a vsako iskanje spremlja oglas. In zato je tišina, sploh pa trajajoča tišina, v kateri se nič ne zgodi, za ljudi iz najlepšega mesta neprijetna, tuja in potratna stvar. Tišino so ti ljudje iz vseh svojih domov že zdavnaj s