Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 31. avgust ― Samostojno predstavitev umetnika Oliverja Pilića v ljubljanski Galeriji Kresija zaznamuje vnovično reproduciranje lastne podobe; izhodišče za premislek o digitalni estetiki, samopodobi in družbeni percepciji identitete predstavlja lasten selfi. Oziroma več njih. Razstava Stoletje jaza vključuje desetino avtoportretov, ki v obliki prostorske postavitve vzpostavljajo večplastno, a popolnoma jasno časovnico fiktivnega in hkrati povsem formalističnega ter z naravo življenja povezanega razkroja. Avtor v skladu z lastno umetniško prakso posega po oblikovno-vsebinskem prepletanju in združevanju sodobnih digitalnih tehnologij ter tradicionalnih grafičnih tehnik, predvsem lesoreza. Polje tehnologije zaznamujejo digitalna fotografija (koncept selfija) in aplikacije za manipulacijo podob na pametnem telefonu, tradicionalne grafične tehnike pa določata akt fizičnega izrezovanja matrice in barvni odtis na papir. Podobno kot pri prejšnjih serijah je tudi tokrat v ospredju ideja o postopni transformaciji podobe, ki jo avtor doseže z načrtnim ponavljanjem in procesom postopne manipulacije. Manipulacija avtoportreta se pri dotični seriji, imenovani Portret (FaceApp), ne pripeti pri fizičnem skeniranju podobe ali izdelovanju matrice, pač pa že v samem početku – v sferi digitalnega. Umetnik je lasten selfi (ustvarjen s sprednjo kamero pametnega telefona) vnesel v aplikacijo, v kateri umetna inteligenca omogoča raznovrstno spreminjanje in transformiranje obraza. Svoj obraz je načrtno postaral. Nastala podoba je postala izhodišče za nadaljnje transformacije: umetnik jo je večkrat zapored vrnil v aplikacijo, pri čemer je vsaka nova iteracija generirala še starejšo različico istega obraza. Rezultat je deseterica digitalnih avtoportretov, ki se v postopnem staranju kože in kopičenju gub vedno bolj abstrahirajo; kočna podoba je popačena, skorajda izumetničena, nerealistična, nič kaj prepoznavna. Nalogo preoblikovanja oz. manipulacije podobe je tako prevzela priljubljena aplikacija, danes le

Airbeletrina, 31. avgust ― Roman Narejeni iz krivde je prvenec bolgarske pisateljice in novinarke Joanne Elmy, ki ga je prvič objavila leta 2021, v petih letih pa je doživel prevod v kar sedemnajst jezikov. Ko sem ga prebirala, sem bila presenečena, kako zelo sem se z njim lahko poistovetila. Ne samo, da je veliko podobnosti med posttranzicijsko Bolgarijo na prelomu tisočletja, kjer se roman deloma dogaja, in Slovenijo v istem obdobju, Elmy predvsem zajame občutje generacije, naše generacije, ki je takrat odraščala brez zavedanja o tem, kako drastično se je svet spremenil in kako bodo predstave, ki smo jih gojili o odraslosti, postale vse težje dosegljive. Ko sva z Joanno sedli k pogovoru, sva se najdlje zadržali prav pri tem, kako pravzaprav navigirati v svetu, ki je na eni strani tako povezan, na drugi pa tako razdvojen. Kako se orientirati, ko pa sistemi, ki so včasih delovali, ne delujejo več. In Joanna je na tem področju zelo kompetentna sogovornica, saj je diplomirala iz mednarodnih odnosov, pri svojem novinarskem delu pa se ukvarja z globalnimi političnimi vprašanji, predvsem z dogajanjem v ZDA. Temu se ne izogne niti v romanu, v katerem je jasno, da usode likov in njihovih medsebojnih odnosov v veliki meri krojijo zgodovinski in ekonomsko-politični tokovi, na katere ne morejo vplivati. Jana, Lilija in Eva, vnukinja, hči in babica, so ženske treh generacij, vsaka s svojo zgodbo in specifičnimi okoliščinami, v katerih morajo po najboljših močeh preživeti. Eva, ki je živela z nasilnim možem še v času represivne bolgarske monarhije, njena hči Lilija, zdravnica, ki pri izbiri partnerja ponovi napako svoje mame in kljub svoji izobrazbi živi v revščini pod komunističnim režimom, in najmlajša, Jana, ki se rodi v času tranzicije in odide v ZDA z željo po zaslužku in boljšem življenju. Med njimi pa toliko neizrečenega, toliko nerazumljenega, toliko zamujenih priložnosti za toplino. Osrednja je seveda Jana, ki se giblje med dvema različnima svetovoma, med vzhodom in zahodom, premišlj