Airbeletrina, 5. september ― Visoko poletje, sezonska špica, kot se reče v turizmu. Zgodnjeavgustovski večer. Vročinski val oziroma cunami. Razbeljena kugla oranžnozlate barve se dotakne gričkov, čez katere se kot brodura vijejo kilometri vinske trte. Kič. Dotakne se teh gričkov, kugla, in za trenutek se zdi, da jih bo raztopila, da se je ogenj vrezal vanje. Zeleni grički se zdijo v tej vročini ranljivi kot pistacijev sladoled. In tudi so. Ranljivi. Ampak v tem trenutku še ne razmišljajmo o tem. V tem trenutku skupaj doživljajmo lepoto, vredno poezije, ali pesniški navdih. Kliše. V tem trenutku doživljamo romantiko poletja in podeželskega življenja. Še en. Kliše. Septembra se ne čutim kot polnovredna celota, če vsako poletje vsaj za nekaj dni ne pobegnem v Prlekijo, v njeno osrčje, na griček sredi vinogradov, kjer stoji hiša moje babice. * Nekateri bežimo tja od koder ne kateri bežijo. * Babica se je zaradi gibalne oviranosti morala pred kratkim preselit v dom za starejše občane, tako da me v hiši pričakata moj bratranec in stric. Pa zraven tista dva soseda, ki sta tako rekoč že del družine. In eden od teh dveh sosedov ima v dolini ali, po prleško, »dol v grabi« pod hišo moje babi nasajenih okoli 700 breskovih dreves. In ta drevesa rodijo najbolj sladke breskve, kar sem jih kdaj jedla. Konec julija in v začetku avgusta sem prepojena s sladkorjem teh žlahtnih sadežev vseh sort. Najbolj sladke so zato, ker ni bolj sladke breskve, kot je tista, ki jo odtrgaš že mehko direktno dol z drevesa ali celo pobereš že malce nagnito pod drevesom. In te, ki spadajo v ti dve kategoriji, nikoli ne končajo na prodajnih policah ali kje na tržnici. V najboljšem primeru preživijo pot iz grabe do babičine hiše in, če se res potrudijo, še vožnjo v avtu do mojega stanovanja v Ljubljani. Kjer jih – seveda še mehkejše kot pri obiranju v grabi – nad umivalnikom kot materino mleko posesam s peške direktno v svoj želodec. Včasih jih prej vtaknem za deset minut v skrinjo, kjer hladne razvijejo nenad