Knjižnica Slovenska Bistrica, 29. oktober 2024 ― V ponedeljek, 28. oktobra 2024, je v Osrednji knjižnici Slovenska Bistrica potekalo predavanje Vzorci, ki se prenašajo iz roda v rod. Predavateljica je bila domačinka Damijana Žišt, ki je predstavila tehniko »Postavitev družine«. Prisotne je v predavanje popeljala s kratko sprostitveno vajo. V uvodu je predstavila svojo življenjsko pot in odločitev, ki jo je popeljala do sedanjega dela. Damijana Žišt je doktorica znanosti, novinarka in sodelavka Inštituta za sistemske postavitve. Od začetka leta 2014 se izobražuje na področju družinskih in sistemskih postavitev po metodi Berta Hellingerja pri Nataši Čebulj, kjer je zaključila tudi intenzivni trening za moderatorje organizacijskih sistemskih postavitev. Je urednica mesečnika Inštituta za sistemske postavitve Sistemska zavedanja. Udeležuje se sistemskih postavitev tujih predavateljev doma in v tujini. Od 1997 je zaposlena v časopisni hiši Večer kot specializirana novinarka za področje črne kronike. Je avtorica štirih knjig – znanstvene monografije Utrinki za rešetkami ter knjig Zakaj sta morala umreti ta dva otroka, Kriva ali nedolžna ter Neviden svet žrtev prometnih nesreč. Osrednja nit predavanja je bila predstavitev tehnike postavitev družine. Metoda spada v kategorijo fenomenoloških tehnik in ima preko dvajsetletno zgodovino. Razvil jo je Bert Hellinger s svojim dolgoletnim delom in je razširjena po svetu v več kot 40 državah. Gre za energijsko tehniko, kjer se zdravijo odnosi v družini, saj ima vsak od nas svojo družino in prednike, kar imenujemo družinski sistem, ki mora delovati harmonično, da smo zdravi in srečni. Vendar pogosto so  v družinskem sistemu nastala trenja, ki so prekinila tok ljubezni, zato so se pojavile bolezni in nastali konflikti. Namen postavitve družine je ponovno vzpostaviti ljubezen, da lahko sedanja generacija in vse naslednje živijo v ljubezni in miru. Tehnika je primerna za vse, ki želijo razrešiti težave na področju zdravja ali bolezni, v partnerstvu, v odnosih v družini ali se

Airbeletrina, 29. oktober 2024 ― V slovenskem prevodu je na voljo kar nekaj del, za katera nekoliko poetično velja, da njihova osrednja pozornost pripada mestu Kairo. V tem smislu je najprej treba navesti veličastno sago Kairska trilogija edinega arabskega nobelovca Nagiba Mahfuza, ki jo sestavljajo romani Pot med palačama, Palača poželenja in Cukrarska ulica, ob tem pa dodati, da so v Kairo zvečine postavljene tudi zgodbe iz avtorjevih kratkoproznih del Ogledala in Pravi čudež. Sledijo mu prav tako egiptovski pisatelji Alaa Al Aswany z Jakubianovo hišo, Waguih Ghali s Pivom v biljardnici in Halid Al Hamisi s Taksijem. Med slovenskimi avtorji je Kairo na duhovit način popisal Ervin Hladnik Milharčič v Poti na Orient. Sicer se v Kairo stekajo tudi druga, v slovenščino prevedena dela, bodisi z vojnega bodisi z religioznega področja. Nedavno je v slovenskem prevodu izšlo novo tovrstno delo srbsko-portugalskega pisatelja, prevajalca in kolumnista Dejana Tiaga Stankovića. Zamalek: roman o kismetu in posthumnem življenju je tudi prvo avtorjevo delo, prevedeno v slovenščino. Rojen v Beogradu leta 1965, kjer je diplomiral iz arhitekture, s katero se potlej ni ukvarjal, se je po diplomi preselil v London in od tam leta 1995 v Lizbono, kjer je živel in pisal do nenadne smrti konec decembra 2022. Odgovoren je za prve prevode Joséja Saramaga v srbščino ter Iva Andrića, Dušana Kovačevića in Dragoslava Mihailovića v portugalščino. Prozo je pričel pisati – v srbščini in portugalščini – v poznih štiridesetih letih, ko je po lastnem prepričanju imel kaj povedati. Kratkoprozni prvenec Odakle sam bila, više nisam i druge lisabonske priče je izšel leta 2011, druga, dopolnjena izdaja Odakle sam bila više nisam: roman o mom Lisabonu pa z oznako roman leta 2022. Estoril, ratni roman (2015) je preveden v več jezikov in nagrajen v Srbiji (nagrada Branka Čopića) ter Veliki Britaniji (Crowns Literary Award), široko prevajani in z nagrado Evropske unije za književnost ovenčani roman Zamalek, roman o kismetu, kot se je gl

Airbeletrina, 28. oktober 2024 ― Včasih težko krotim navdušenje. Še posebej in sploh in zlasti na usodnih življenjskih postajah, kjer naj bi bil človek resen, zbran, odgovoren. V porodnišnici, na primer. Ko je žena rojevala najinega sinka, me je medicinska sestra posedla na stol zraven in mi dala nalogo: »Ko bo ta naprava pisknila, pritisnite gumb.« In je odvihrala, še preden sem zajel zrak. Ženo, ki je stokala na postelji, sem dregnil, se pridušal, da ne morem verjeti, glej, res obstaja, uau … Žene ni kdove kako zanimalo, je rekla, naj dam mir, in se je spet posvetila svojemu stokanju. Jaz pa sem kot radoživo dete, ki je končno dobilo najlepšo igračko, ob vsakem pisku poskočil od veselja: »Pa saj to je stroj, ki naredi PING! – The Machine that goes PING! Res obstaja!« Gospe, ki se je za porod ogrevala na sosednji postelji, sem jel pojasnjevati, da je to slovita naprava iz filma Smisel življenja kultne skupine Leteči cirkus Montyja Pythona. Pa niti nje ni zanimalo. Monty Python: spredaj Terry Jones, John Cleese in Michael Palin, zadaj Graham Chapman, Eric Idle in Terry Gilliam. *** Med oboževalce sem se vpisal konec gimnazije. Naša nacionalka je v večernih urah predvajala dobre stare skeče, o katerih sem naslednje jutro redno razpravljal s Črtom iz paralelke. Skupaj sva obiskovala ure iz filozofije, ki sva jo oba izbrala za maturo. Itak. Filozofija. Monty Python. Vrtimo se v istem norem, čudovitem krogu. In prav zares bi tedaj ponorel, če bi naju kdo ustavil na ulici, medtem ko sva na poti proti trgovini obnavljala najboljši sinočnji skeč in se režala ko utrgana, da, če bi me kdo tam pocukal za rokav in dejal, da bom nekega lepega dne srečal svojega naj montypythonovca, obenem najstarejšega in najvišjega med njimi. Ne, John Cleese, nisem pozabil, nisem spregledal – vse najboljše za 85. rojstni dan! Pa naj ob tej lepi priložnosti povem najino zgodbo. Aja, pozdrav tudi vam, mojster Terry Jones, kjerkoli že ste. Vi ste bili prvi, zato začnem z vami. No, pravzaprav moram začet