Airbeletrina, 21. februar ― Roman Kar od nekod Lucije Stepančič, ki je lani izšel pri založbi Goga, ima – in ne po naključju – dva prvoosebna pripovedovalska lika, ki pa sta si na las podobna. Prepleteni sta – in niti to ni naključje – tudi njuni življenjski zgodbi (ki pa v romanu pretežno vrtita okoli žensk, v katere se zaljubita), čeprav le posredno in od daleč. Je pa zato tolikanj bolj z obema prepletena zgodba prav tako prvoosebne pripovedovalske likinje, ki pa pride na vrsto šele čisto na koncu romana – večinski delež romana zajema prvi pripovedovalski glas – kar, uganile_i ste, prav tako ni naključje. Pravzaprav naslovu navkljub v romanu Kar od nekod nič ne pride »kar od nekod«, ker se vse poraja od »nekje prej«; je pa res, da ta »od nekje prej« ni jasno definiran, zdi se, da bi lahko šel v prostoru in času tako rekoč na katerokoli točko zgodovine, in tako je v bistvu res marsikaj v romanu nekoliko po naključju »kar od nekod«, s »kar ene« točke v zgodovini, čeprav po drugi strani tudi ni, ker je dogajanje popolnoma nezmotljivo umeščeno v čas tranzicije slovenske družbe iz socializma v kapitalizem. Toda po drugi strani je to samo ena, v resnici dokaj subtilno, podtalno priključena pripovedna linija, ki pa se – podobno kot v družbeni realnosti, ki jo živimo – izkazuje za ključno, četudi se, posredno namiguje roman, tudi v tej družbeni resničnosti prerade_i ukvarjamo bolj s svojimi zasebnimi zadevami kakor z družbeno-političnimi. Ampak saj – zasebno vendar je politično, in Kar od nekod se tega zelo dobro zaveda. Pravzaprav naslovu navkljub v romanu Kar od nekod nič ne pride »kar od nekod«, ker se vse poraja od »nekje prej«. Prvoosebni pripovedovalec prve linije, ki ga večina ljudi pozna pod nadimkom Klajderman, ker je bil kot najstnik obetaven pianist, na kar je bila posebej ponosna njegova mama, je precej neznosen tip in tekst je skozi njegovo prizmo precej neznosno tudi prebirati: gre za mladostnika, ki ženske dojema kot predmete – kadar jih ne idealizira –, ki je inte

Knjižnica Slovenska Bistrica, 18. februar ― V Knjižnici Josipa vošnjaka Slovenska Bistrica sta 13. februarja čarovnički Betka in Mimi vsaka v svoji kuhinji vneto pripravljali čarobni napitek. V divjem tekmovanju čarovniških spretnosti ni manjkalo zabavnih trenutkov. Betka in Mimi se po čarovniško malce sporečeta, nato pa zgladita prepir v najbolj čarobnem prijateljskem objemu. Med otroke in njihove spremljevalce sta Betka in Mimi prinesli v našo knjižnico obilo dobre zabave. Ob njunem ustvarjanju in prerekanju pa se je v glavah malih in velikih poslušalcev porajalo tudi vprašanje, ali jima bo uspelo in seveda kaj se bo skuhalo v njunih velikih čarovniških loncih. Tisti, ki so vztrajali do konca, so dobili odgovor tudi na to vprašanje. Ja, ta čarobni napitek je bila ena in edina slastna ČOKOLADA. Upamo, da v naši knjižnici čarovnički Betka in Mimi še kdaj skuhata kaj tako slastnega.

Airbeletrina, 18. februar ― Evropska prestolnica kulture 2025 Nova Gorica–Gorica je tu, slovesno odprtje je še tesneje povezalo obe Gorici, v soju žarometov so se zvrstili slavnostni govori in nastopi, vrstijo se tako navdušeni odzivi in pohvale kakor pomisleki in kritike, ne manjka ne upov ne strahov … Bolje, nazorneje, slikoviteje kakor vse govorance politikov in uradnikov pa nam ta živopisni mozaik prikaže ena sama osebna zgodba. Naj nam jo pove Peter Szabo, tolmač, ki je vnovič blestel na odprtju EPK-ja. No, za marsikoga med nami nič novega, saj ga zlasti na Primorskem pogosto občudujemo, kadar gibko povezuje prireditve, se pogovarja z gosti z vseh vetrov, skače iz jezika v jezik … Koliko jih pravzaprav obvlada? Po kakšnih in katerih poteh je prišel do njih? »Najučinkoviteje je, če k tujemu jeziku pristopiš kot otrok – brez pretiranega razmišljanja ponavljaš kot papiga, govoriš čim več, tudi če znaš samo dve besedi.« Rodil se je v Šempetru pri Gorici, v narodnostno mešani družini iz Vojvodine – dedek po očetovi strani je bil Makedonec, babica Nemka iz Madžarske, mamina starša sta bila Madžara. »Doma smo govorili madžarsko in srbsko, do male šole sem znal že tudi slovensko in do desetega leta še italijansko, zaradi televizije, seveda,« se spominja. »V šoli smo od petega razreda imeli angleščino, na fakulteti v Rimu sem se zelo zanimal za ruske krščanske filozofe, tako da sem osvojil še ruščino, ker pa so arhivi teh filozofov v Parizu, sem se moral naučiti tudi osnovne francoščine. V študentskem domu sem se družil z Latinoameričani, s čimer sta prišli še španščina in portugalščina. Ko sem spoznal punco, ki je potem postala moja žena, sem jo po dveh tednih videvanja prosil, da skočiva z ruščine na njen jezik, in tako sva se začela pogovarjati v ukrajinščini, govorim jo torej že več kot dvajset let.« Tolmač Peter Szabo (v sredini) na slovesnem odprtju Evropske prestolnice kulture 2025 Nova Gorica–Gorica; na njegovi levi nekdanji novogoriški župan in sedanji minister z