Knjižnica Slovenska Bistrica, 5. marec ―   V Osrednji knjižnici Slovenska Bistrica je v ponedeljek, 3. 3. 2025, potekalo že šesto vrtnarsko srečanje, ki se izvaja v okviru Knjižnice semen, ki je v februarju ponovno odprla svoje predale, zato vabljeni k izposoji domačih semen. Na tokratnem srečanju sta Majda in Katja Temnik z Zeliščnega vrta in kmetije Majnika predavali o sejanju ter nanizali ogromno uporabnih informacij. Udeleženci so izvedel o pomenu izbora semena, kakšno seme izbrati, kako preveriti kaljivost, o pomenu temperature zemlje, katera semena so primerna za zgodnje sejanje, kateri so pogoji za kalitev in še, kaj je treba upoštevati pri presajanju rastlin ter kako jih zaščititi pred boleznimi in škodljivci. Srečanja potekajo tudi kot izmenjava dobrih praks in udeleženci radi podelijo svoje izkušnje ter povprašajo za nasvete, predavateljici pa iz svojih bogatih vrtnarskih izkušenj vedno najdeta ustrezen odgovor. Na naslednjem vrtnarskem srečanju, ki v ponedeljek, 7. aprila 2025, ob 18.30 bo uvod namenjen predstavitvi Knjižnice semen, nato pa bo predavanje na temo Sodelujmo pri vzgoji semen.  Vabljeni. Janja Halužan

Airbeletrina, 5. marec ― Zalistajte v prvo knjigo letošnje Fabule in se prepričajte, »da smo vsa bitja – pretekla, sedanja in prihodnja – povezana med sabo: da smo zmerom bila in da zmerom bomo«. Jutri, v četrtek, 6. marca, ob 19:30, bo festival Literature sveta Fabula v Slovenskem ljudskem gledališču Celje slovesno odprla prva letošnja gostja: Sharon Dodua Otoo (1972) je britanska pisateljica, publicistka in aktivistka ganskega porekla. Na londonski univerzi je študirala nemški jezik in menedžment, leta 2006 pa se je preselila v Berlin, kjer živi še danes. Ustvarja v nemščini, leta 2016 je prejela prestižno nagrado Ingeborg Bachmann, naslednjih pet let pa posvetila pisanju in urejanju romanesknega prvenca Adas Raum (Adina soba), ki je izšel leta 2021 in bil doslej preveden v številne jezike. Letos tudi v slovenščino – v prevodu Sare Virk in uredništvu Mateje Arnež je pred festivalom izšel v Beletrinini zbirki Literature sveta. Adina soba je izviren kalejdoskopski roman, v katerem se prepletajo zgodbene niti štirih žensk – vse se imenujejo Ada – v zelo različnih zgodovinskih in kulturnih okoljih: mlade ganske domorodke leta 1459, žalujoče matere že drugega umrlega novorojenčka, ki se sooči s prihodom portugalskih kolonizatorjev; znamenite angleške matematičarke Ade Lovelace (temelji na dejanski zgodovinski osebnosti, hčerki Lorda Byrona in predhodnici računalniškega programiranja) ter njenega razmerja s Charlesom Dickensom leta 1848; v prostitucijo prisiljene mlade ženske, ki se bori za preživetje v nemškem koncentracijskem taborišču leta 1945; in naposled mlade temnopolte Londončanke, ki se leta 2019 – samska in v pričakovanju otroka – preseli v Berlin. Glasove prvoosebnih pripovedovalcev občasno prevzemajo tudi predmeti oziroma prostori: afriška metla, angleška kljuka na vratih, soba koncentracijskega taborišča – Adina soba, v kateri je primorana opravljati svoje »dolžnosti« – ter potni list mlade Britanke. Avtorica izpiše veličastno zgodbo o izzivih, s katerimi se v različnih okol

Airbeletrina, 4. marec ― Četrta knjiga Ane Svetel (1990) Steklene stene (Beletrina, 2024) je zbirka daljših kratkih zgodb ali pa morda kar novel, ki se navidezno ne stikajo ali pa se predvsem v tonaliteti; atmosfera zgodb je namreč krhka, subtilna, mestoma se ustvarja tudi občutek nežne melanholije, vsakdanji dogodki se prepletajo z zamolkom, kar privede tudi do nelagodja, kot omeni Ajda Bračič v spremnem zapisu Videti (skozi) steklo. Pisateljica ustvarja občutek, da je absolutno prisotna v svetu svojih junakov. Pri tem ne gre za tisto pripovedovalsko vsevednost, pač pa z zamolkom, drobnimi, a pomenljivimi detajli, pa tudi z občutjem nepopolnosti in preteče izgube, nenazadnje je v zgodbah ves čas prisoten občutek, da nekaj razpada, bodisi odnos bodisi občutek pripadnosti, ustvarja nevsiljivo napetost. Nelagodje resda ne pride kot udarec, pač pa kot rahlo pokanje stekla, ki ga sprva ni mogoče opaziti, potem pa ga ni več mogoče ustaviti. Atmosfera zgodb je namreč krhka, subtilna, mestoma se ustvarja tudi občutek nežne melanholije. Takšna je na primer zgodba Marelice, v kateri opazujemo slovensko umetnico, ki se znajde v primežu svojih dveh srbskih tet. Premožni sorodnici, ki sta ves čas ohranjali stik s Slovenijo – če ne drugače tako, da sta prebirali slovenske časopise, zaradi česar precej vehementno izrekata sodbe o Slovencih, kot je na primer tista, »da se v Sloveniji preveč pritožujemo«, medtem ko naj bi se »zamere v Beogradu odvile hitro« – počasi prigovarjata Titi, ki prvič v življenju vidi služkinjo in ki se ji življenje v Beogradu zgolj dogaja. Sedi v dnevni sobi in opazuje »police z medicinsko literaturo«, opazi pa tudi enega svojih kipov. Angela, ena od tet, v pogovoru začenja uporabljati besedo »rod«, kar nosi pomembno simboliko, ki odpira vprašanje identitete, pripadnosti in medgeneracijske povezanosti. Beseda rod ima torej močan pomen – označuje družinsko linijo, skupno poreklo, hkrati pa nosi pridih tradicionalnosti. Razberemo, da gre za subtilen pritisk na Tito,