Airbeletrina, 23. maj ― Nekoč, v davnih časih osnovnošolskih dni, je deklica v tretjem razredu zbolela za angino. Iz ljubega dolgčasa je segla po knjigi, ki je tisti čas osvajala srca mladinskih bralcev – celo prek top shop oglasa. Že po nekaj straneh se je svet okoli nje obarval v vse mogoče barve mavrice. Bele stene so postale čarobna prostranstva, ki jih je odkrivala besedo za besedo. Poglavje za poglavjem je napolnilo njeno domišljijo. Med vrsticami je začutila, da se ob vseh čarobnih dogodivščinah, hrabrih dejanjih in nič hudega slutečih izbrancih morda ne bo več vrnila na realna tla. Bralna vnema jo je držala dolgo, a slej ko prej je odraščanje prevzelo krmilo in jo zaneslo drugam. Zgodbam še neodkritih svetov in nepredstavljivih bitij so začele delati družbo ignorirane vaje za kitaro in neošiljene barvice, ostanki obdobja, ko je sanjarila o modnih kreacijah. Adolescenca jo je vabila v nove sfere življenja, ki so obljubljale drugačnost in jo vodile skozi izzive, ob katerih je dojela, da je sama glavni lik svoje zgodbe. In to sem jaz – Kat(arina)! Po številnih prebranih vilinskih zgodbah poznam vse finte in trike, kako vas z domiselnimi besedami zvabiti, da se mi pridružite na moji strani epskega leposlovja. To še zdaleč ni ukana, ki bi vas stala sreče ali glasu – zagotavljam, da z menoj lahko odtavate v svetove, kjer domišljija ne pozna meja. Le ne glejte čez ramo nazaj in za srečo vrzite čeznjo ščepec soli. To ni zgodbica za lahko noč. To je zgodba o moji ljubezni do pisane besede, z veliko žlico domišljije. Med letom preberem nekje med 40 in 60 knjig, večinoma v angleščini. Zakaj? Ker slovenskih prevodov ni. Fantazija pri nas ne žanje tako velikega zanimanja kot v tujini, in zato se tudi poredko prevaja. Tisti, ki radi hitro skočite v zrak in hitite v bran založbam – ja, drži, v zadnjih nekaj letih je bilo prevedenih kar nekaj svetovno opevanih fantazijskih romanov, vesela sem, da je tako, a za mojo nepotešljivo bralno lakoto je to nekoliko prepozno.