Knjižnica Slovenska Bistrica, 28. maj ― V torek, 27. maja 2025, smo v Pionirski knjižnici Knjižnice Josipa Vošnjaka Slovenska Bistrica uživali v predstavitvi pesniške zbirke PO POTI MOJE DOMIŠLJIJE učenke DANE PERHOČ iz Osnovne šole Pohorskega odreda Slovenka Bistrica. Recital njenih pesmi in zvoki glasbe so se dotaknili vsakega otroškega in odraslega gosta. Ob prebranih verzih so nas prevevali občutki, kako lep bi bil lahko ta svet, če bi vsi razmišljali, videli in čutili kot mlada pesnica Dana Perhoč. Za delček tega občutka vam v branje ponujamo le enega od njenih verzov: »Preden izrečeš besedo, dobro premisli, da jo drugi morda ne sliši, si ne misli. Veliko lepši je svet, kadar se prijazne besede govorijo, te so tople in ljudem nasmeh na obraz povzročijo.« Pesniško zbirko Po poti moje domišljije najdete tudi na knjižnih policah naše knjižnice. Vabljeni med knjige. (Darja Kolar)  

Knjižnica Slovenska Bistrica, 28. maj ― Dr. Mateja Kišek Vovk je avtorica knjige o drevesih in razkriva skrivnosti, ki jih do sedaj marsikdo ni poznal. Na predavanju, ki se je odvijalo v Knjižnici Josipa Vošnjaka Slovenska Bistrica v ponedeljek, 26.5.2025, je avtorica predstavila nekatere najpogostejše in najzanimivejše drevesne vrste v Sloveniji in obiskovalce seznanila s primerki, ki rastejo v našem okolju. Med temi drevesi so našla svoj prostor tudi navadna bodika, tisa, oplutnik, beli javor, divji in navadni kostanj. Predstavila je gospodarsko najpomembnejša drevesa, kot so bukev, navadna smreka, navadna jelka, dob in graden, rdeči bor, evropski pravi kostanj, gorski javor in navadni oreh in njihove zgodbe, ki so se razvijale skozi stoletja. Drevesa je razporedila po posebnem sistemu: drevesa v polnem cvetu, drevesa, ki rastejo v mokrih logih, pod vršaci in med starodavnimi gozdnimi zidovi, na gozdnem robu … razkriva nepoznane plati dreves, ki so cenjena zaradi estetske in ekološke vrednosti. Avtorica je obiskovalcem predstavila neizmerno vrednost dreves, spomnila na mnoge pregovore in reke o drevesih in jim predala fascinantne pripovedi o resonančnih smrekah, zdravilnem sirupu jelke, ječanju hrastovih dreves v zimskem mrazu, o medenju zgodnjepomladnih vrb in še mnoge druge. Knjigo Drevesa Slovenije si lahko izposodite tudi v Knjižnici Josipa Vošnjaka Slovenska Bistrica in si privoščite čudovito potovanje v skrivnostni svet življenja dreves. (mpp)

Airbeletrina, 27. maj ― Vsi imamo radi tiste citate, ki jih lahko mimogrede navržemo v pogovoru, da zazvenimo pametno, prefinjeno ali celo malce filozofsko. Še zlasti če so ti citati v latinščini. In še tem bolj če so dovolj kratki, da jih je mogoče brez težav natisniti na skodelico. Ali pa si jih dati tetovirati. Ali pa jih vgravirati na nagrobnik. (Horaciju bi bile nedvomno všeč vse tri možnosti. Prisrčne bi se mu zdele tudi nalepke za odbijače.) Stvar je namreč v tem: avtor dobršnega dela latinskih pregovorov, ki si jih ljudje dejansko zapomnijo, torej stavkov, ki jih vedno znova srečujemo v srednješolskih zbornikih, političnih govorih in na čudaških plakatih po stenah telovadnic, je prav Horacij. Ne Julij Cezar. Niti Cicero. Niti Vergil. Sploh ne. Horacij. Branje Horacija v današnji dobi se, podobno kot pri Livijevem delu Od ustanovitve mesta, na trenutke zdi kot prebiranje zbirke, naslovljene: No, temu pravim klasična latinščina! V delih boste namreč naleteli na citat za citatom, vse že poznate, vendar verjetno niste vedeli, kdo stoji za njimi. Horacij je pionir citatov; njegova dela so pravzaprav objave na Twitterju antičnega Rima, le z boljšim ritmom – in precej manj besne. Horacij je pionir citatov; njegova dela so pravzaprav objave na Twitterju antičnega Rima, le z boljšim ritmom – in precej manj besne. No, kdo pa je pravzaprav sploh bil Horacij? Horacij Flak (65–8 pr. n. št.) je bil pesnik s pravimi vezami in poznanstvi ter z naravnost nezgrešljivim občutkom za izbiro pravega trenutka. Kot sin svobodnika (sužnja, ki ga je osvobodil njegov gospodar) je uspešno napredoval po rimski literarni lestvici, deloma zahvaljujoč rahli karierni spremembi. Iz bitke pri Filipih, v kateri se je boril na strani poražencev, je Horacij nekako izšel pod mecenstvom Mecenija, Avgustovega najboljšega prijatelja. Po zaslugi tega mecenstva je Horacij napisal ode, satire in poslanice, ki so postale zlati standard latinske poezije. Drugi so sicer morda res pisali daljša, plemenitejša